V nedeljo, 15.6.2014, na dan sv. Trojice, smo župnijsko mašo »preselili« v Tabor, kjer že tradicionalno slavimo praznik troedinega Boga. Iz starih zapisov namreč lahko razberemo, da je bila grajska kapela posvečena sv. Trojici.
Letos smo ta praznik še posebej slovesno praznovali, saj smo ga povezali s spominom na 70. obletnico požiga vasi in pokola nedolžnih Tabrk in Tabrcev (28. maja 1944).
V uvodu v mašo se je Danijela Klinec dotaknila pomena sv. Trojice: v Boga Očeta verujemo, ker je naš stvarnik; v Boga Sina upamo, da nas bo odrešil s svojo velikodušno daritvijo na križu; svetega Duha pa prosimo, naj nas napolni z milostnimi darovi in nas prevzame s silno ljubeznijo, katera naj bo temelj vsakega našega ravnanja. – V duhu sv. Trojice je vernike povabila, naj se med daritvijo spomnimo trpljenja in stisk v naših družinah; vseh, ki kakorkoli trpijo v naravnih nesrečah, pa tudi vseh Tabrcev, ki so v preteklem letu odšli k Bogu po večno plačilo; Bog daj, da bi znali in zmogli posnemati njihovo srčnost, s katero so pomagali ljudem v stiski.
Bogoslužje je vodil gospod Jožko Berce, ki se je skozi svoje spomine sprehodil med šolanimi, a vseeno preprostimi in srčnimi Tabrci, ki so s svojim znanjem in pogumom pomembno pomagali sooblikovati narodno zavest v Tabru in okolici. Dotaknil se je tudi krutih dogodkov izpred 70.- ih let, ki so pretresli vas Tabor in vso okolico, in velikega strahu, ki ga je dogodek zasejal med okoliške prebivalce. V nadaljevanju je povabil Tabrce, naj še naprej ostajajo »živi« in tako tudi prepoznavni po svoji srčnosti v bližnji in daljni okolici.
Ob koncu maše je domačinka Stana Čotar prebrala pesem Bogdana Žorža, ki je mnogo prezgodaj odšel od nas. »Zakaj« je naslov te pesmi, ki se nanaša na krvave in žalostne dogodke izpred 70. – ih let in ta »zakaj« še vedno odmeva v ranjenih srcih. A odgovora na to večno vprašanje ni, je razlagal Rajko Harej. Srce, razum in duša so si v strašnem nasprotju: srce lije grenke solze, kri vpije po maščevanju, a duša – duša se ponižno sklanja k molitvi. Odgovora na »zakaj« po mnogoterih razmišljanjih in notranjih bojih in protislovjih ne uspemo dobiti, saj je odgovorov nešteto, čeprav je resnica ena sama. Ena sama resnica, a osvetljena iz raznih zornih kotov. In na koncu ostane ena sama rešitev, zadnji odgovor, ki ni odgovor, je le vroča prošnja: ponižna molitev. Molitev, ki razume, da je trpljenje žrtev trpljenje ne glede na zastavo, kateri so žrtve pripadale. In molitev celo za krvnike, ki so zakrivili hude zločine, prizadeli številne družine takratnih rodov in rodov, ki prihajajo za njimi. Rajko Harej nas je še povabil k molitvi z upanjem, da se kaj takega ne bi več zgodilo in da nam ne bi bilo potrebno prestajati neznosnega trpljenja, ki so ga morali prestajati naši stari starši.
nekaj slik z dogodka je na spodnji povezavi:
