Samo Bog ve, dragi gospod Stanko Sivec, kolikokrat ste s svojo toplo besedo, trdno oporo in močno vero v večno življenje, tolažili ljudi, ki so se poslavljali od svojih ljubih in dragih. Težko dojamemo, da ste danes vi tisti ljubi in dragi človek, od katerega se moramo posloviti.
Bi si sam izbral, če bi mogel, da bo njegova zadnja ura prišla prav na svetega Cirila in Metoda, glasnika Evangelija, ki sta s svojo modro preproščino in iskreno naklonjenostjo segla tudi do src najpreprostejših ljudi in razumela njihovo ljubezen do domače zemlje in jezika? Na praznik svetnikov, ki sta stranska zavetnika v tej cerkvi in so jima naši predniki stoletja posvečali najbolj vesela praznovanja. Zdi se, kot da bi ga njegov zadnji dan povezal z najbolj plemenitim delom duhovnega pastirstva. Kot da bi potrdil, da je bil Stanko Sivec duhovnik z ljudmi in za ljudi. Ter kot bi ga trenutek zemeljskega slovesa na poseben način povezal z nami, potrdil, da je bil naš in mi njegovi.
Nadvse smo se ga razveselili, leta 2002, potem ko je bila župnija nekaj časa brez duhovnika. Romarji iz Prvačine so ga obiskali v Bovcu in ga nato sprejeli s slavolokom na lep dan, poletno topel, kot današnji. Nihče mu ne bi zameril, če bi, potem ko je preživel vojno, nasilje, krivični zapor, potrese in plaz, tu, v razkošni Vipavski dolini, v deželi rajskomili, kot ji je rekel Simon Gregorčič, nekoliko počival. Se v zrelih letih umiril. A naš gospod Stanko ni razmišljal ne o udobju ne o počitku.
Ko se je z vso energijo lotil dela za obnovo notranjosti in okolice cerkve, je s svojim nalezljivim navdušenjem zlahka prepričal v pomoč tudi tiste najbolj godrnjave. A čeprav so zidovi pomembni kot zavetje naše skupnosti in varuhi naše skupne dediščine, je veliko večja in bogata duhovna hiša. Več kot ves marmor in zlato so vredni spomini na vesele, milostne trenutke: zlato mašo in 60. obletnico duhovniškega poklica, 80. in 90. jubilej, predstavitev knjige, ki je tako pozno, a zato s še večjo sladkostjo dozorela v njegovem srcu. Na vse poroke, krste, sveta obhajila in birme ter premnoge druge, tudi na videz vsakdanje in običajne dogodke, zaradi katerih smo kot posamezniki in kot skupnost srečnejši in boljši. In nič manj ni dragocen spomin na dogodke, ki so nas razžalostili in nas bremenili, dogodki, težki, kot je današnji. Ker smo v njih našli voljo, vero in pogum. Redki so ljudje, ki znajo, tako kot je znal naš gospod Stanko Sivec, ne le z besedo, ampak tudi z živo prisotnostjo in zgledom pričati, da je življenje, da, boleče in polno preizkušenj, a tudi veselo, radostno, vse od prvega do zadnjega dne dragocen božji dar.
Dragi naš gospod Stanko, danes so naša srca žalostna in glave sklonjene, a nas napolnjuje tudi ponos ob vaši odločitvi, da si našo vas izberete za poslednji dom, tolaži nas obljuba, da v Prvačini ne bo več Svetega Cirila in Metoda brez blagega in ljubeznivega spomina na vas ter da bomo negovali in ohranjali vašo bogato duhovno hišo. Dokler se vsi ne snidemo v veliki brezmejni in neminljivi nebeški župniji.
