Pomembna obvestila in napotki ob epidemiji:

Vprašanja in odgovori o bogoslužju v času umiritve epidemije

Epidemija se je vsaj začano nekoliko umirila, kar nam omogoča ponovno srečevanje. Vseeno se moramo oz. je priporočljivo, da se ...
Preberi Več

Možnost za sveto spoved

V petek, 5. 6., bo po karanteni spet mogoče opraviti sveto spoved. Spovedovanje bo, kot je že v navadi, pol ...
Preberi Več

Molitev za zdravje v času epidemije koronavirusa

V času epidemije škofje vabijo vse duhovnike, redovnike, redovnice in vernike, da molijo naslednjo molitev: Molitev za zdravje v času ...
Preberi Več

Prijava na e-oznanila

Po prijavi boste na vaš e-naslov redno prejemali tedenska oznanila in pomembna obvestila.



Strinjam se s Splošnimi pogoji

Dogajanje v župniji:

Župnijsko romanje na Sv. Goro 2020

Letošnjega tradicionalnega župnijskega romanja na Sveto Goro smo se še posebej razveselili, bali smo se že namreč, da ga zaradi ...
Preberi več

Sv. maša na Tabru

Še eno leto je mimo in zopet smo se zbrali pri tradicionalni sv. maši na Tabru nad Dornberkom. Tudi letos ...
Preberi več

Celonočno bdenje pred Najsvetejšim

V soboto 30.5., pred praznikom Svetega Duha – Binkoštmi, bo celonočno bdenje pred Najsvetejšim. Vabljeni, da se v tej noči ...
Preberi več

Počasna sprostitev delavniških in nedeljskih maš

Skupaj z mnogimi se veselim ponovnega srečanja pri delavniških in nedeljskih mašah. Čeprav bomo morali še vedno paziti na določena ...
Preberi več

Osvežena župnijska spletna stran

Trenuten čas nas je opozoril na to, kako pomembna je lahko tehnologija in prednosti, ki nam jih prinaša, če jo ...
Preberi več

Vprašanja in odgovori za katoličane ob epidemiji

Najpogostejša vprašanje in odgovore o trenutni epidemiji najdete tukaj ...
Preberi več

Več objav >

Dnevna božja beseda

Tedenska oznanila:

Št. 351 Leto VII 5. julij – 12. 6. 2020

ERNEST SAKSIDA 'OČE ERNEST' 100. OBLETNICA ROJSTVA

V oznanilih se bomo v tej in v naslednjih številkah skušali spomniti g. Ernesta Saksida. Ob njegovi 100 letnici rojstva bomo o njegovem življenju in delu izvedeli kaj več v kar nas bo uvedel g. Rajko Harej, ki je pripravil spodnje zapise o tem velikem misijonarju iz Dornberka, ki je zapustil svoj dom in drugim skušal odprti za veselo sporočilo Evangelija, skupaj s človeško pomočjo, ki jo je nudil domorodcem v revnih predelih Brazilije. Želja, ki je danes mnogo krat prezrta in zanemarjena mu je bila pred očmi, graditi boljši svet, ki je podoba nebeškega kraljestva. Prilagam besedilo:

Ko ob njegovi stoletnici rojstva razmišljamo o njegovem življenju in delu, ne moremo mimo spoznanja, da je bil človek, ki je živel evangelij. Vse svoje življenje, vse moči in neizmerno energijo je posvetil in daroval najbolj ubogim, lačnim, zapuščenim, ljudem velikokrat brez moralnih vrednot, osnovne izobrazbe, skratka brez perspektive. Bil je človek, ki je sebe, svoj jaz izključil in živel samo za druge. Simbolično je še zadnji predmet, ki ga je vezal na dom - mamin sendvič daroval revežu na poti v Brazilijo.

Njegovo življenje priča o tem, kako pomagati najbolj pomoči potrebnim in obenem da salezijanci gredo med ljudi in učijo predvsem najbolj zapuščeno mladino. Sveti Janez Bosko, ustanovitelj salezijancev, je imel videnje kako njegovi misijonarji pomagajo mladim tako na Kitajskem kot v Braziliji. Oče Ernesto je ta don Boskova videnja v celoti izpolnil in družbi dal zgled kako se pomoči potrebnim približati in jim pomagati v razmerah, kjer ni videti možnosti za boljše življenje.

Ernest Saksida se je rodil v Dornberku, očetu Jošku in materi Jožefi r. Vodopivec 15. oktobra leta 1919. Rodil se je v času, ko se je končalo urejeno življenje pod Avstrijo in je začel boj za goli obstoj pod Italijo, ki ji je bila Primorska darovana kot nagrada za udeležbo v 1.svetovni vojni na pravi strani in pod pretvezo, da tu živi večinsko italijansko prebivalstvo ter prepričanjem, da tistih nekaj ljudi, ki se imajo za tujerodne bo s prihodom tisočletne kulture takoj sprejelo italijanstvo. Slovenci so se proti temu borili z velikimi družinami in Gaudijevskim kulturnim uporom. Oče Jošk je bil organist v cerkvi in pevovodja. Pri društvu Čitalnica je bil eden vodilnih organizatorjev kulturnega odpora proti asimilaciji. Po poklicu je bil kmet, ki je večino svojega časa posvetil glasbi. Mali Ernest je po očetu podedoval izjemno sposobnost vztrajanja in ustvarjanja na poti, ki si jo je izbral za svoj življenjski cilj, preko vseh težav in odpovedi.

Ko danes poslušamo družinske psihologe kako je potrebno vzgajati otroke v duhu dolgih pogovorov o vsaki težavi, v katero zaidejo mladi na poti, je bila vzgoja otrok v takratnih časih drugačna. Ta je lepo opisana v knjigi »Pustite otroke k meni«. Oče je bil družinska avtoriteta, pogovora z otroki ni bilo razen velelnih stavkov. Druženje je bilo le pri obrokih in predvsem molitvi. Prekrške, po domače pobalinstvo, se je kaznovalo s spanjem brez večerje, velikokrat pri nekaterih družinah s fizičnim kaznovanjem. Vse to se je izvajalo s pričakovanjem, da bo trda vzgoja predvsem moško mladino vzgojila v odločne in trdne nosilce slovenske stvarnosti v hudih preizkušnjah italijanskega fašizma. Sinovi preprosto niso smeli videti očetove solze. Ko je Ernest bolj še otrok kot mladenič odhajal na dolgo pot misijonarja v Brazilijo, je Jošk ostal v postelji, ker bi sicer ne mogel skriti bolečine ob sinovem slovesu.

Poleg izjemne vztrajnosti je Ernest po svojem očetu podedoval tudi ljubezen do glasbe. Jošk, dolgoletni organist in pevovodja, je bil v dojemanju glasbe nekaj posebnega. Vse pesmi raznih avtorjev je prirejal v enostavne zelo harmonične lepo zveneče, s preprostim besedilom in izstopajočimi solospevi, kjer je prišla do izraza izjemna lepota takratnih solistov in njegova običajno avtorska spremljava na orglah. S tem je stopil v srca poslušalcev tako kot je to uspelo le malemu številu glasbenim umetnikom. Ernest je tako rastel v teh okoliščinah po koncu 1. svetovne vojne, ko je življenje postajalo vedno težje, ko se je slovenski človek moral začeti boriti za svoj obstoj. Edini, ki mu je trdno stal ob strani je glede na lastne izkušnje ostajal domači – slovenski duhovnik. Ostali izobraženci so bili tako ali drugače prisiljeni zapustiti domačo zemljo in se podati na pot v Italijo ali emigrirat v Jugoslavijo. Mlademu Ernestu se je tako privzgojila še ena lastnost »sem Slovenec in moj jezik je slovenščina«.

Ernest je kot otrok bil enak svojim številnim vrstnikom tako glede pomoči staršem, obnašanja in učenja. S svojimi petimi brati in petimi sestrami je živel v tipično veliki slovenski družini tedanjega časa, kjer je bil oče nosilec ekonomije in »komanda«. Mati je bila gospodinja in tista, ki je s svojim nežnim srcem naredila življenje v družini znosnejše. V družini je vladal red in poudarjen čas molitve. Bili so trenutki, ko so otroci pobegnili k svojim vrstnikom. Življenjski standard je bil pri Organistovih višji kot pri mnogih drugih družinah, v katerih je bilo veliko lačnih ust.

Rajko Harej

Scroll to top