Leta 1683 je turška vojska z vso silo prodrla na naše ozemlje in se začela nevarno približevati Dunaju. Vse je kazalo, da bo takratno cesarsko mesto zavzeto. Če bi se takrat to zgodilo, bi velik del Evrope prišel pod Turke in zgodovina bi se pisala drugače. Znano je, kako se je turški vojskovodja pred bitko celo bahal, kako bo cerkev svetega Petra v Rimu, sedež katolištva, spremenil v konjušnico.
K sreči se to ni uresničilo. Papež Inocenc XI. je doumel, da tokrat ne gre zgolj za vojno dveh narodov, temveč za pravi duhovni boj. Turška vojska je bila namreč precej močnejša, tako številčno kot tudi z orožjem in vojaško opremo, možnosti za zmago so bile minimalne. Papež se je posluževal drugačnega »orožja«.
Predstavljajmo si za trenutek otroka v stiski, kako vedno najprej na pomoč pokliče mamo. Tako je tudi papež Inocenc XI. v grozi vojne vztrajno klical ime Marijino. Goreče je spodbujal verno ljudstvo, naj z molitvijo rožnega venca pri nebeški materi izprosijo zmago. Tudi vojaki so pred bitko enoglasno vzklikali ime Marijino in ga imeli napisanega celo na praporih.
Turška vojska je bila tako, po čudežu, dokončno premagana. Od takrat naprej Turki niso več odločilno ogrožali Evrope. Papež je v zahvalo Mariji takrat uvedel praznik Marijinega imena, ki ga še danes obhajamo prav na dan zmage, 12. septembra.
Kako pomembna je bila ta zmaga za naše prednike iz Dornberka se kaže tudi v tem, da je še danes ta dan drugi največji župnijski praznik, takoj za praznikom sv. Danijela. Praznujemo ga s procesijo z Marijinim kipom ali njeno podobo.
Razlago pomena praznika je nekoč podal tudi slovenski duhovnik Ušeničnik: »Podobo Matere Božje krasimo s cvetjem in prižigamo lučko pred njo, ki nam jo podoba predstavlja. Prav zato častimo tudi njeno ime: izgovarjamo ga s spoštovanjem, kličemo ga z zaupanjem, slavimo ga v pesmih, ker nas to ime, kakor podoba, spominja na našo Mater in Kraljico.«
O aktualnem sporočilu praznika pa nam na čudovit način spregovori tudi sveti pater Pij, ko pravi: »Nekateri ljudje so zelo nespametni in mislijo, da lahko skozi življenje stopajo brez pomoči Božje Matere. Ljubite Marijo in molite rožni venec, kajti njen rožni venec je orožje proti zlu v današnjem svetu. Vse milosti, ki so nam dane od Boga, prihajajo preko Božje Matere.«
Ne naveličajmo se torej tudi sami v naših stiskah in bojih vztrajno klicati Marijino ime, saj sama še nikdar nikogar ni zapustila, ki je pod njeno varstvo pribežal.