BINKOŠTI, 19. maj Petdeseti dan po veliki noči, v tisti sobi zadnje večerje, ki je postala skoraj že njihov dom in kjer je navzoča Marija, Gospodova mati, apostoli doživijo dogodek, ki presega njihova pričakovanja. Učenci so povezani v molitvi, ta pa predstavlja pljuča, ki dajejo dih učencem v vsakem času. Brez molitve namreč ni mogoče biti Jezusov učenec; brez molitve ne moremo biti kristjani. Molitev je zrak krščanskega življenja. Učence, združene v molitvi, preseneti vdor Boga. Gre za vdor, ki ne dopušča zaprtosti: na stežaj odpre vrata s silo vetra, ki spominja na prvotni piš, in izpolni obljubo moči, ki jo je dal Vstali, preden se je poslovil.

Poleg vetra pride tudi ogenj, ki spominja na goreči grm in na goro Sinaj z darom desetih Božjih zapovedi. V svetopisemski tradiciji ogenj spremlja Božje razodevanje. V ognju Bog izroči svojo živo in odločno besedo, ki odpira prihodnost; ogenj simbolično izraža Božje ogrevanje, razsvetljevanje in preizkušanje srca, njegovo skrb pri preverjanju vzdržnosti človeških del, pri očiščevanju in ponovnem oživljanju. Cerkev se torej rodi iz ognja ljubezni, iz ’požara’, ki izbruhne na binkošti in ki razodeva moč besede Vstalega, ki je lastna Svetemu Duhu. Vsak jih je namreč slišal govoriti v svojem jeziku. Gre za jezik resnice in ljubezni, ki je univerzalen jezik. Tudi nepismeni ga lahko razumejo. To je jezik, ki ga razumejo vsi!

MISLI IN NASVETI SVETNIKOV

Veliko je bilo že napisanega o pomenu in vrednosti molitve. Pa vendar se zdi, posebno ko prebiramo spise različnih svetnikov, da nikakor ne moremo pretiravati pri spodbujanju tega svetega opravila. Nekoč so na primer svetega patra Pija vprašali, ali lahko na tem svetu sklepamo, kdo bo po smrti deležen nebes. Svetnikov odgovor kar kliče po samorefleksiji: »Kdor redno moli, ima upanje. Kdor redko moli, je v veliki nevarnosti. Kdor pa ne moli, je izgubljen.«

Žal pa se velikokrat na molitev spomnimo šele takrat, ko se znajdemo v stiski ali ko kajpotrebujemo. Sveta Favstina pa nasprotno, v svojem dnevniku takole dokazuje, da smo molitve potrebni prav vsi: »Kakršnokoli je stanje duše, mora moliti. Če je lepa in čista, naj moli, da ne izgubi lepote. Duša, ki teži k čistosti, mora moliti, da jo bo dosegla. Če se je pravkar spreobrnila, mora moliti, da znova ne pade. Grešnik, pogreznjen v greh, se ne bo dvignil drugače kot po molitvi. Ni duše, ki ne bi bila odvisna od molitve, kajti milost je dana samo tistim, ki molijo.«

Ko smo nekoliko ozavestili pomen in vrednost molitve, lahko prisluhnemo našemu svetniškemu kandidatu, blaženemu Martinu Slomšku, ki nam podaja bolj praktične nasvete: »Vsak dan je treba začeti z Bogom in ga z njim končati, mu izročiti vsa svoja dela, naj bodo njemu v čast, nam pa v zveličanje. Moli kratko pa dobro! Takšne molitve so dragi kamenčki, ki si jih nabiraš za nebeško krono. Moli v duhu in resnici, kajti molitev brez pomisleka bi bila kot roža brez žlahtnega vonja. Kakor nam dobri Bog daje vsak dan dih in življenje, živež, obleko in vse potrebno, dajmo tudi mi Bogu majhen dar vsakdanje molitve.«

Ob razmišljanju o molitvi in o raznih pobožnih vajah za rast v svetosti, pa mi na misel prihajajo športniki, ki skrbno načrtujejo vse detajle svoje vadbe, da bodo na svojem tekmovanju dosegli čim boljši rezultat. Tudi sami lahko svoje molitveno življenje skrbno načrtujemo in predano izvajamo, saj je nagrada pobožne duše nepredstavljivo večja od nagrade športnika. Isto prispodobo nam podaja tudi sveti apostol Pavel: »Mar ne veste, da tisti, ki tečejo na tekališču, res vsi tečejo, da pa le eden dobi nagrado? Tako tecite, da jo boste dosegli. Vsak tekmovalec pa se vsemu odreče, ôni, da prejmejo venec, ki ovene, mi pa nevenljivega.« (1 Kor 9) Naj nam bodo besede apostola in drugih svetnikov v spodbudo, da bomo pogumno vztrajali v molitvi in s tem gradili trden odnos z našim Gospodom.

Sodelavec oznanil