Mnogi katoličani si pred pokopom še zadnjič ogledajo telo umrlega, kar jih spomni na lastno smrtnost

V Katoliški cerkvi poznamo starodavno izročilo, ki ga imenujemo bdenje ob pokojnem. Ta običaj je bil nekdaj dosti bolj razširjen: po smrti so telo pokojnika izpostavili na njegovem domu, ljudje pa so se zbirali v družinski hiši in molili za dušo umrlega.

Danes je bolj običajno, da je krsta s pokojnikom ali žara z njegovim pepelom izpostavljena nekaj ur pred pogrebom na izbranem pokopališču in tudi tam se ljudje od umrlega lahko poslovijo z molitvijo.

Družinske člane in prijatelje pokojnega običajno spodbujajo, naj si telo pokojnika pred pokopom (ali sežigom) še zadnjič ogledajo. Čeprav to izročilo žalujočim omogoča, da se še zadnjič poslovijo od ljubljenega družinskega člana, pa ga moramo danes prav tako izkoristiti tudi za molitev za pokojnikovo dušo. Naj se naši domači ne poslovijo brez molitve rožnega venca iz svojega kraja.

Kot potrjuje Katekizem Katoliške cerkve, je “Cerkev že od prvih časov dalje častila spomin rajnih ter darovala priprošnje v njihovo korist, predvsem evharistično daritev, da bi potem, ko so bili očiščeni, mogli dospeti do blaženega gledanja Boga” (KKC 1032).

To je povezano s katoliškim verovanjem v vice, stanje očiščevanja, v katerega vstopijo mnoge duše, preden so sprejete v večno blaženost nebes. Pri očiščevanju jim lahko pomagajo molitve za pokojne in tako skrajšajo njihov čas v vicah.
Poleg tega je pogled na mrtvo telo močan opomnik naše lastne smrtnosti: nekoč bomo namreč umrli tudi mi.

Povzeto po Aleteia

MISLI IN NASVETI SVETNIKOV

Vzgoja je vedno aktualna tema, tako med starši, kot tudi med vsemi, ki imajo opravka z otroki. Knjige ponujajo najrazličnejše prijeme in teorije, kaj nam pa o vzgoji svetujejo svetniki?

Eden izmed največjih vzgojiteljev je zagotovo sveti Janez Bosko, katerega god obhajamo v torek. Svoje življenje je v polnosti posvetil mladim fantom, ki so ostali brez družin, prepuščeni ulici in sami sebi. S svojo ljubezni polno vzgojo jim je omogočil novi dom in svetlo prihodnost. Mnogi so se čudili vzgojnim uspehom, ki jih je dosegal pri svojih fantih, sam pa jim je odgovarjal: "Vzgoja je človekoljubje, nežna in potrpežljiva ljubezen."

Ob neki priložnosti je podrobneje opisal svoj vzgojni sitem: "Pri vzgoji mladine sta na voljo dva sistema: preventivni in depresivni. Depresivni sistem je v tem, da predstojnik seznani svoje podrejene z zakoni, poskrbi, da ugotovi prestopke in grozi, če je treba, z zasluženo kaznijo. V tem sistemu morajo biti besede in videz predstojnika vedno strogi, izogibati se mora kakršnikoli domačnosti v ravnanju s podrejenimi. Ta sistem je lahek, manj utrudljiv.

Drugačen, ravno nasproten, pa je preventivni sistem, katerega sam uporabljam. Tudi v tem sistemu mora predstojnik seznanjati podrejene s predpisi in pravili ustanove, nato pa morajo gojence nadzirati tako, da na sebi nenehno čutijo buden pogled predstojnika, ki, kot ljubeči oče, govori z njimi, jim v vseh okoliščinah kaže pot, jim svetuje in jih ljubeznivo opominja; skratka vpliva nanje tako, da postanejo moralno nezmožni storiti kaj napak. Ta sistem vse gradi  na razumu, veri in dobroti, zato izključuje vsakršno težko kazen in se skuša izogibati tudi lažjih. Prepričan sem, da je ta sistem veliko boljši."

Don Bosko je osirotelim fantom ponudil nov dom in jim postal nadomestni oče. Ni pa se tu ustavil, s svojo vzgojo si je prizadeval, da bi fantje našli svojega ljubečega očeta pri Bogu in pri njem tudi svoj neminljivi dom. Zato je pogosto ponavljal, da so najučinkovitejši prijemi njegove vzgoje fantov: "Pogosta spoved in obhajilo ter vsakodnevna maša.″

Sodelavec Oznanil