ERNEST SAKSIDA 'OČE ERNEST' 100. OBLETNICA ROJSTVA, IV. del
V knjigi »Pustite otroke k meni« je objavljen lep članek: »Pariz. Evropska prestolnica. Mesto ekstravagantnih modnih novosti. Za ceno se ne vprašuje. Tudi mesto, kakor povsod po svetu, kjer je mogoče slišati klic dobrote in nanj odgovoriti. Neka gospa je šla na trg. Kupila je solato. Zavili so ji jo v časopisni papir. Stopila je na tramvaj, da bi se odpeljala proti domu. Usedla se je in položila torbo na kolena. Časopis, v katerega je bila zavita solata, je bil italijanski. Med dolgočasno vožnjo ga je pogledala. Prebrala je naslov: Deško mesto. Brala je naprej. Članek pripoveduje o fantih, pobranih s ceste v mestu Corumba v Braziliji, na meji z Bolivijo. Na določeni postaji izstopi. Doma odloži solato, časopis pa skrbno razgrne, da bi ga prebrala. Zanima jo.
Članek jo pretrese: takoj moram pisati v Corumba! In piše: »Dragi oče Ernest, lahko kaj naredim za vaše uboge otroke?« »Seveda lahko,« ji pri priči odgovori Ernest Saksida, ki je ustanovil Don Boskovo mesto. Tako je gospa, ki je šla na trg po solato, postala botrica nekega dečka onstran oceana. Je ena številnih botric, ki živijo v Evropi, del svojega srca pa imajo v Corumba, v mestu, kjer revščino premagujejo z velikodušno ljubeznijo plemenitih src po vsem svetu. Tržnica, solata, časopisni članek… Pri kosilu pa odločitev, da ne bom pojedel sam svojega obilnega obroka, dokler ne storim kaj za uboge na tem svetu. Tako! Sporočilo, ki nas želi nagovoriti, kot je pariško damo. V rokah nimamo le časopisnega članka v slabo razumljivem jeziku, marveč kar obsežno sporočilo. Hotelo bi biti vabilo. Pomoč pri naši – moji odločitvi: »Oče Ernest, lahko kaj storim za vaše sirote?« » Seveda, stopite v vrsto dobrote. V Don Boskovem mestu se bo vaša darežljivost spremenila v srečo in nasmeh tisočev sirot. Pustite, da otroci prihajajo k vam in se polastijo ljubezni vašega srca.««Kot rečeno se je najprej obrnil za pomoč na Združenje nekdanjih gojencev, ki so mu veliko pomagali tako materialno kot tudi pri različnih odločitvah pri organizaciji »mesta«. Pomoči je bil deležen tudi od brazilske Karitas. Leta 1968 je oče Ernest organiziral mladinski ansambel. Z njim je gostoval po različnih mestih, tudi na televiziji v Sao Paulu in Rio de Janeiru v najbolj priljubljenih televizijskih programih. Ansambel je požel velik uspeh, ob tem pa so informirali javnost in pobirali prispevke. Za širjenje informacij o »mestu« je uporabil tudi nogometno moštvo in s tem ta del populacije navduševal za svoje načrte. Ustanovil je tudi Združenje bivših gojenk. Dogajali so se tudi izredni dogodki božje previdnosti. Tako je nekoč vstopal v taksi, ki naj bi ga odpeljal v TV studio, ko se mu je približal mlad moški, ki je iskal dobrodelno ustanovo, da bi ji izročil svoj dar. Ernest se mu je predstavil in dobil je dar. Ko je nekoč vstopal v studio, ga je siromašna žena prosila za pomoč. Izročil ji je vse kar je imel pri sebi, na koncu oddaje mu je eden od tehničnih operaterjev daroval bankovec, kar je bilo več kot je Ernest daroval siromakinji. Nekoč je bil poklican k nekemu združenju, kjer so mu izročili vrečo s 45 kg kovancev. Ko je to predstavil na televiziji, je dobil trikratno vsoto v dar. Odmev na vse njegove medijske nastope, njegova skrb za najrevnejše in njegova ljubezen do njih, je odprla milijone src in odzivov ljudi. Darovali so veliki industrijalci, trgovci, prihajalo je veliko različnega materiala. Pred očmi ubogih se je dogajal čudež.
V desetih letih po odprtju šole, ko so vpisali prve učence v Katarinino barako, je šola sprejela dvatisoč učencev in pridobila tudi status srednje šole. Leta 1972 je tudi vlada storila pomemben korak in šoli zagotovila denar za plače učiteljev in najemnino za prostore.
Rajko Harej
