NEKAJ UGIBANJ, ZAKAJ OKLEVAMO Z DRUGIMI DELITI SVOJE ZNANJE O JEZUSU, 1.del (po Aletei)
Naša “vsakdanja odgovornost” je “prinašanje evangelija ljudem, ki jih srečujemo, pa naj gre za naše sosede ali popolne neznance,” je papež Frančišek zapisal v Veselju evangelija.
“Učenec je stalno pripravljen drugim prinašati Jezusovo ljubezen. To se dogaja samodejno na vsakem poljubnem kraju, na poti, na trgu, pri delu, na cesti,” je dejal (št. 127).
Pojasnil je celo, kako naj to storimo.
NISMO OSREDINJENI NA JEZUSA KRISTUSA.
Vse prepogosto svoje “verske govore” posvečamo Cerkvi, ne Jezusu. Udobneje se počutimo, če govorimo o Cerkvi – podobno je, kot bi govorili o kakšnem združenju, ekipi ali pa politični stranki, česar smo dosti bolj vajeni.
Toda, kot je dejal papež Benedikt XVI.: “Biti kristjan ni rezultat etične izbire ali vzvišene ideje, temveč srečanje z dogodkom, osebo, ki življenju prinaša nova obzorja in odločilno usmeritev.”
Edini razlog, zakaj je Katoliška cerkev pomembna, je njen izvor, kar je Kristus na zemlji, njeno sredstvo, torej Kristus v zakramentih, in njen cilj, Kristus v večnosti.
In to, mimogrede, je evangelij: Bog je prišel med nas, ostal z nami in nas pričakuje.
VEMO, ČEMU CERKEV NASPROTUJE, NE VEMO PA, KAJ PODPIRA.
Ali bi se pridružili organizaciji, ker vam ta nudi odlično kritiko vseh drugih, sama pa ne stori ničesar? Jaz se ne bi. Pravzaprav sem že kdaj zapustil kakšen prijateljski krog in opustil branje določenih besedil, ker tega res nisem potreboval.
Cerkev ogromno stori za ta svet, o čemer pa mi, njeni verniki, nikoli ne govorimo. In vendar, če pomislimo: Katoliška cerkev služi ljudem vseh ras, veroizpovedi in družbenih položajev, jih zdravi in uči. Razvila je številne znanstvene metode, izobraževalni sistem in Sveto pismo.
Jezusa Kristusa prinašamo neštetim ljudem in jih onkraj slehernega razumevanja navdajamo z mirom.
NAŠI DVOMI SO VEČJI OD NAŠIH PREPRIČANJ.
Eden izmed glavnih razlogov, zakaj ne evangeliziramo, je ta, da v vse skupaj pravzaprav malce dvomimo. Ali je Jezus sploh resničen? Ali bo resnično izboljšal življenja drugih ljudi?
To so pomanjkljivosti naše vere, težave z vero pa lahko premagamo na tri načine.
Prvi je molitev. Zelo iskreno recimo: “Gospod, želim si verovati. Pa ne morem. Pomagaj moji neveri!”
Miriam James Heidland je gojence Benediktinskega kolegija v Kansasu naučila izvrstnega načina molitve v obdobju verskih dvomov. Predlaga, naj si predstavljamo, kako se sprehajamo po svoji najljubši pokrajini – ali plaži. Za seboj nekoga zaslišimo in se ozremo. Jezus je. Pristopi k nam in nas začne spraševati o našem življenju. Ko se skupaj sprehajava, mu zaupam vse, kar me teži. Čez nekaj časa prideva do klopi, kjer lahko sedeva drug nasproti drugega. Ko sediva, mu pogledam v obraz in Jezus vpraša: “Povej mi, česa mi nikakor nisi mogel zaupati, ko sva se sprehajala?”
Kadarkoli naredim to vajo, Mu na koncu vedno zaupam, kaj me resnično teži. Nato storim še naslednja dva koraka: pogovorim se z nekom, ki mu zaupam svoje dvome, in poiščem odgovore na svoja vprašanja, bodisi na Aleteii ali pa kje drugje.
MISLI IN NASVETI SVETNIKOV
V ponedeljek, 11.10.21, smo praznovali god svetega papeža Janeza XXIII. Poznan je bil po svoji dobrosrčnosti, zato se ga je hitro prijel vzdevek "dobri papež". Bil pa je znan tudi po svojem humorju in dobri volji, ki je bila značilna za veliko svetnikov, v nasprotju s splošnim mišljenjem, da so svetniki pretirano resni ljudje.
Nekoč je v nekem pogovoru izjavil: “Pogosto se mi zgodi, da se ponoči zbudim in začnem premišljevati o dolgem seznamu težav. Nato pogumno sklenem, da bom zjutraj obiskal papeža in se z njim o vseh teh rečeh pogovoril. Nato pa se povsem prebudim in se spomnim, da sem jaz papež!”
Druga anekdota prihaja iz dogodka, kjer se je papež srečal z glavnim pariškim rabinom in moža sta se prisrčno pogovarjala. Ko je napočil čas, da se premakneta v sosednjo dvorano, je rabin vljudno povabil papeža, naj vstopi, papež pa je odvrnil: “Lepo prosim, najprej stara zaveza …”
Ko je bil papež Janez še nuncij v Parizu, je na neki uradni večerji poleg njega sedela ženska z neprimerno globokim dekoltejem. Nuncij je vzel jabolko in ga ponudil sosedi. Ne, hvala,« ga je zavrnila. »Vzemite, prosim vas,« je vztrajal kardinal. »Zakaj pa?« »Ker je Eva šele po tem, ko je pojedla jabolko, spoznala, da je gola.«
Na vprašanje novopečenega diplomata, ki ga je zanimalo, koliko ljudi dela v Vatikanu, je nekoč odvrnil: »Še polovica ne!«
Nekoč je tudi rekel: "Nekateri pravijo, da sem prevelik optimist, da vidim samo dobro. Toda ne morem biti drugačen od Gospoda, ki je delal in širil samo dobro."
Posnemajmo svetnika v dobroti in preprostem veselju, ki izhaja iz odnosa z Bogom. To lahko storimo tudi s preprosto molitvijo, ki jo je napisal sveti Tomaž More in jo je imenoval
Molitev za dobro voljo:
Nakloni mi, Gospod, smisel za humor
in milost, da se bom znal pošaliti;
tako bom v življenju našel nekaj radosti
in bom znal razveseliti tudi druge.
Amen.
Sodelavec Oznanil
