Župnijski zavetnik in za župnijo pomembni prazniki

Vsaka župnija je posvečena nekomu. To je lahko Kristus, Sveti Duh, Sveta Trojica, Sveta Marija, največkrat pa je to neki svetnik kateremu je še prav posebej posvečen glavni oltar v cerkvi. Življenjepisi svetniki so zanimivi in prav gotovo nam imajo tudi danes kaj povedati zato je prav, da jih spoznamo, kdo je bil in po čem se je še posebej odlikoval, kdo se mu poleg naše župnije še prav posebej priporoča, po čem ga lahko prepoznamo, s čim je največkrat naslikan in je to njegov atribut. Na dan, ko goduje ali pa na nedeljo praznujemo župnijski praznik, imenovan po nekje tudi lepa nedelja ali župnijsko - farno žegnanje.

Obletnica posvetitve cerkve - žegnanje.

Vsaka cerkev praznuje praznik na dan, ko je bila posvečena. To posvetitev je slovesno opravil škof. Cerkev je res posvečen kraj, ki so ga predniki izbrali, izločili iz navadne posvetne rabe in posvetili samo za Boga. Datum, kdaj se je to zgodilo, je zapisan v kakšni stari knjigi v župnišču ali v župnijski kroniki.  Morda je o tem zapisana kakšna posebna listina ali pa je kje v cerkvi vzidan kakšen kamen s to pomembno letnico. Kadar se pa za datum posvetitve ne ve, pa obletnico posvetitve cerkve praznujemo na žegnanjsko nedeljo, ki je vedno zadnja nedelja v mesecu oktobru.

Dan celodnevnega češčenja – molitveni dan

Posebno čast izkaže župnija na dan, ko se cel dan zbira k češčenju Najsvetejšega. To je za župnijo milostni dan. Običajno se začne z sv. mašo, nato se pred monštranco z Evharističnim Jezusom vrstijo razne skupine in verniki, nato pa spet konča z sv. mašo. Vse župnije v škofiji imajo različne dneve, ko tako častijo Gospoda, zato lahko rečemo, da je čez vse leto naš Gospod lepo počaščen, ker se to dogaja po različnih cerkvah v škofiji To je, kot dogovor, da Jezusa ne bomo nikoli pustili samega v cerkvi.

Sv. Danijel

Sveti Danijel je bil prerok, kar v svetopisemskem pomenu človek, ki je od Boga poklican in poslan, da ljudem tolmači znamenja časov.
Danijel je bil judovski prerok, ki so starozavezno ljudstvo opominjali k zvestobi zaveze, sklenjene med njimi in Bogom na gori Sinaj. Med preroki zavzema Danijel posebno mesto. Iz svetega pisma je mogoče razbrati dve dramatični zgodbi, v katerih nastopa kot glavni junak: prva pripoveduje o njegovi čudežni rešitvi iz levnjaka, druga pa o tem, kako je s svojo modrostjo rešil pogube čisto Suzano. Danijel, čigar ime pomeni »moj sodnik je Bog«, je četrti med velikimi preroki Stare zaveze. Bil je plemenitega, kraljevega rodu. Pri prvi preselitvi Judov v Babilon je prišel v sužnost okrog leta 605 pred Kristusom. Kralj Nabuhodonozor ga je s tremi drugimi judovskimi mladeniči sprejel na svoj dvor, kjer je bil vzgojen za službo na dvoru. S svojo modrostjo, podarjeno od Boga, si je pridobil ugled in se povzpel do odgovornih služb, kar je vzbudilo zavist nekaterih njegovih podrejenih. Ovadili so ga, da zaničuje kralja Darija, ker se noče klanjati njegovi podobi. Zato je bil vržen v levnjak, iz katerega ga je Bog čudežno rešil. Dalje nam Danijel pripoveduje tudi o čudežni rešitvi treh mladeničev, ki so jih služabniki kralja Nabuhodonozarja vrgli v ognjeno peč in o njegovem hvalospevu Bogu za rešitev. Danijel je kralju Nabuhodonozorju razložil skrivnostne sanje, ki jih njegovi svetovalci in zvezdarji niso razumeli. Kralj je pohvalil njegovo razsodnost in izredno modrost ter ga hotel nagraditi z visoko službo v kraljestvu, toda Danijel se je slehernemu odlikovanju odpovedal.
Preroka Danijela upodabljajo največkrat sedečega v levnjaku med levi, ki mu nočejo storiti nič žalega.