Na sliki: brat Lovrenc od Vstajenja

Največkrat si predstavljamo, da moramo za srečanje z Bogom najti miren kotiček, zapreti vrata, poklekniti in moliti. In to je seveda res, potrebujemo takšne trenutke. Toda ali je Bog z nami samo takrat? Ali ni navzoč tudi, ko pripravljamo kosilo, delamo, vozimo, pospravljamo ali se ukvarjamo z vsakodnevnimi opravki?

Prav na to nas s svojim življenjem spominja brat Lovrenc od Vstajenja, karmeličan iz 17. stoletja. Bil je preprost redovni brat, ki je večino svojega življenja opravljal vsakdanja dela. Delal je v kuhinji, pomival posodo in opravljal različna hišna opravila. Toda prav tam se je naučil nečesa velikega: živeti v Božji navzočnosti.

Njegova skrivnost je bila zelo preprosta. Ni čakal samo na čas, določen za molitev. K Bogu se je obračal neprenehoma – tudi med delom, mu izročal svoje skrbi, ga prosil za pomoč in se mu zahvaljeval.

Po dolgih letih vaje je dejal: »Čas dela se pri meni ne razlikuje od časa molitve.« O sebi je povedal, da je tudi sredi hrupa in naglice v kuhinji Boga doživljal z enakim mirom, kakor če bi klečal pred Najsvetejšim. Ta njegov znameniti zapis je eden najlepših povzetkov njegove duhovnosti.

Morda je prav na to mislil tudi apostol Pavel, ko je zapisal znamenito spodbudo: »Neprenehoma molíte.« (1 Tes 5,17).

Le s težavo bomo ves dan preklečali v molitvi, svoje srce pa lahko vedno znova obračamo k Bogu in tako dan preživimo z njim.

Pot brata Lovrenca je  sila preprosta, a hkrati zahtevna: pogosto se spomnimo na Boga. Tudi za trenutek. Ko smo utrujeni, lahko rečemo: »Gospod, daj mi moč.« Ko se zgodi nekaj lepega: »Hvala ti.« Pred težkim delom: »To delo ti izročam.« Z njim se lahko pogovarjamo o vsakdanjih stvareh kakor s prijateljem, prikličemo pa ga lahko tudi preprosto s ponavljanjem njegovega imena: »Jezus.«

In kaj, če pozabimo? Kaj, če misli povsem odplavajo drugam?

Tudi tu je brat Lovrenc zelo spodbuden. Po svojih padcih ni obupal, ampak se je preprosto znova obrnil k Bogu. Tudi mi lahko vsakič, ko opazimo, da smo se od njega oddaljili, preprosto začnemo znova. Že ta vrnitev misli k Bogu je lahko veliko dejanje ljubezni.

Zato lahko tudi sami poskusimo. Ko zjutraj vstanemo, naj bo prva misel namenjena Bogu. Preden začnemo delo, mu ga izročimo. Ko se pojavi preizkušnja, lahko najprej v sebi rečemo: »Jezus, pomagaj mi.« Ko nas stvari presegajo: »Gospod, tudi to izročam tebi.« Preden zaspimo: »Jezus, ves želim biti tvoj.«

Molitev tako ni več samo nekaj, kar naredimo. Počasi postaja način, kako živimo.

Živeti vsak trenutek pred Božjim obličjem in svoje življenje deliti z njim kakor s prijateljem, je hkrati najlepša molitev, spodbuda za prizadevanje v dobrem in pomoč v boju proti slabemu.

Brat Lovrenc sicer ni bil uradno razglašen za svetnika, vendar so se iz njegovih spisov učili številni kristjani. Tudi papež Leon XIV. je povedal, da je bila knjiga Vaja v Božji navzočnosti ena od knjig, ki so najbolj oblikovale njegovo duhovno življenje. Dajmo torej tudi mi priložnost tej preprosti poti: da se sredi svojega vsakdanjega življenja vedno znova spomnimo, da je Bog tukaj.