Na sliki: Blaženi Anton Martin Slomšek

Ob začetku veroučnega leta velja obuditi zavest, da je prav družina prostor, kjer se otrok srečuje z vero in v njej raste – Cerkev v malem. Duhovniki, kateheti, animatorji in drugi pastoralni delavci pa na teh trdnih temeljih le dopolnjujejo in širijo duhovna obzorja. Zelo jasno nam o tem pravi tudi Katekizem Katoliške cerkve:

»Starši so prvi odgovorni za vzgojo svojih otrok. Z vzgojo v veri morajo pričeti že v najnežnejšem otroštvu. Ta vzgoja se uveljavlja že tedaj, ko si družinski člani s pričevanjem krščanskega življenja v skladu z evangelijem pomagajo pri rasti v veri. Družinska kateheza prehiteva, spremlja in bogati druge oblike poučevanja v veri. Poslanstvo staršev je, da otroke naučijo moliti in odkrivati svojo poklicanost.«

Kako lahko svoje otroke naučimo moliti? Zelo enostavno – molimo z njimi. O čudoviti izkušnji družinske molitve nam na slikovit način pričujejo tudi svetniki. Zelo spodbudno nam na primer takole pravi Mati Terezija iz Kalkute, ki je godovala preteklo soboto:

»Ko pomislim na mojo mamo in očeta, se vedno spomnim večerov, ko smo bili zbrani skupaj in smo molili. Vam lahko nekaj svetujem? Poživite družinsko molitev, kajti družina, ki ne moli skupaj, ne obstane. Prepričana sem, da še nikoli ni bila tako velika potreba po skupni molitvi kot danes. Mislim, da je vir vseh težav na svetu dejstvo, da posvečamo premalo časa otrokom, molitvi, življenju v skupnosti.

Starši so tako predani delu, da nimajo časa za otroke, nimajo časa, da bi se drug drugemu nasmehnili. Če družina moli, jo molitev vedno bolj povezuje. Zberite se k skupni molitvi, čeprav samo za pet minut. Iz nje boste prejemali moč in poživljala bo vašo ljubezen.«

Ob Materi Tereziji se v septembru na poseben način spominjamo tudi blaženega Antona Martina Slomška. Njegova spodbuda staršem je preprosta, a zelo neposredna:

»Vsako jutro in vsak večer molite. Rajši pustite živino brez krme, kakor otroka brez molitve. Ne veliko: le sveti križ pa dober namen storiti jih z mladega navadite. Ako Boga ne bodo pozabili, tudi Bog njih ne bo pozabil.«

Te besede so lahko tudi danes zelo konkreten napotek. Za družinsko molitev ni potrebno čakati na idealne razmere – ko bodo vsi spočiti, ko bo hiša tiha in ko bo dovolj časa… Včasih je dovolj že nekaj minut. Pomembno je, da otrok spozna: vera ni nekaj, kar živimo samo pri verouku ali v cerkvi. Vera je del našega doma in našega vsakdana.

Naj bodo te misli svetnikov tudi nam v spodbudo, da neomajno vztrajamo v družinski molitvi. Kajti ko se družina zbere k molitvi, se ne zbere sama. Med njo je navzoč sam Gospod Jezus Kristus.

Spomnimo se njegove obljube: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi.« (Mt 18,20)