Vsakdo ve, kako je neprijetno, ko nam naše načrte prekriža nepričakovana težava ali prepreka. Kako hitro se nas lahko polasti nejevolja ali celo obup. V takšnih slučajih so nam lahko v pomoč tudi zgledi svetnikov.

Tako je naravnost presunljiva zgodba Benedikte Bianchi Porro, ki je bila pred petimi leti razglašena za blaženo. Rodila se je leta 1936 v Italiji in že kot otok zbolela za otroško paralizo. Njeno telo se je v bolečini krčilo, njen duh pa je oživel in se stegoval proti Bogu. Kljub svoji bolezni je že kot otrok zapisala: »Čudovito je biti živ!« Kasneje se je odločila za študij medicine, kjer se je izkazala kot uspešna učenka. Njene načrte pa je zopet prekrižala bolezen, izjemno hitro napredujoča gluhota.

Ob nerazumevanju zdravnikov si je bolezen pravilno diagnosticirala kar sama – Von Recklinghausnov sindrom, ki na živčnih okončinah proizvaja tumorje in počasi slabi celoten organizem. Bolezen je kmalu tako napredovala, da je morala prenehati s študijem.

V hipu so se ji sanje, da bo nekoč postala zdravnica, razblinile, pa vendar ni obupala, zapisala je: »Samo življenje se mi zdi kakor čudež. Tistemu, ki mi ga je dal, bi rada prepevala himne.« Bolezen ji je postopoma vzela večino čutil in jo pustila povsem ohromljeno.

Njeno nesebično ljubezen, ki jo premorejo le svetniki, čudovito prepoznamo v dogodku, ko je v upanju na ozdravljenje obiskala Lurd. Tam je srečala neko ženo na invalidskem vozičku. Zasmilila se ji je, zato jo je tolažila in zanjo molila. Ta je nenadoma vstala in začela hoditi. Zopet bi lahko v ljubosumju obupovala, pa se je nasprotno, iskreno veselila. Ni mislila nase, temveč na druge, molila je, da bi drugi ozdraveli.

Z zgledom njenega pogumnega prestajanja bolezni in neomajnega zaupanja v Božjo pomoč se je vedno bolj širil glas o njeni svetosti in nežnem razumevanju Božje ljubezni, ki govori in se dotika človeka tudi preko bolezni in drugih preizkušenj.

Skrivnost njenega življenje najdemo v enem izmed njenih zapisov: »Ne manjka mi upanja. Vem, da me na koncu poti čaka Jezus … Moji dnevi niso lahki. Težki so. A so sladki, ker je Jezus z menoj.« Umrla je leta 1964, stara zgolj 28 let. Njene presunljive poslednje besede pa so bile namenjene Gospodu: »Hvala ti!«

Naj nam pričevanje in molitve blažene Benedikte pomagajo sprejeti lastne omejitve, jih izročati Kristusu in z njim najti žarek upanja tudi takrat, ko se zdi vse črno.