Katoličani verjamemo, da ima to, kar počnemo s telesom, neposreden vpliv tudi na dušo. Zato nikakor ni vseeno, v kakšnem položaju je naše telo pri molitvi. Prav enotnost in skladnost telesa in duha pomaga duši, da se lažje dvigne k Bogu.

Pokojni papež Benedikt XVI. je takole razmišljal o pomenu vključevanja telesa pri molitvi: “Naša vera in molitev se morata izražati telesno. Ker se vstali Gospod predstavi v svojem telesu, moramo odgovoriti s svojo dušo in telesom. Vse zmožnosti našega telesa so nujno del načina obhajanja evharistije: pojemo, govorimo, molčimo, sedimo, stojimo ali klečimo.”

Neki grški menih je nekoč doživel hudo duhovno sušo. Sedel je in rekel sovražniku (hudiču): “Ti morilec ljudi, vzel si mi razum, vzel si mi srce in nikakor ne morem moliti. Kar pa mi ne moreš vzeti, je moje telo. Zato bom molil prav s svojim telesom.” Po teh besedah se je začel klanjati pred podobo Kristusa in hitro mu je zopet postalo toplo pri srcu. Kar kmalu se je v njem obnovila goreča in pobožna molitev. Ko nam sovražnik napada, oblega in megli naša srca in misli, ne pozabimo na moč češčenja naših teles. Prikloni, pokleki, znamenje križa in ostale oblike telesne molitve bodo sovražnika pregnale, molitvi se bo pa prav kmalu pridružilo tudi srce in um.

Telesna molitev pa ne koristi samo nam, naš zgled je lahko spodbuda tudi našim bližnjim. Ta vidik nam osvetli sveti Maksimilijan Kolbe, ko nam vsem polaga na srce: “Bodi katoličan. Ko klečiš pred oltarjem, počni to tako, da bodo drugi prepoznali, da veš, pred kom klečiš.”

Med skupno ali osebno molitvijo lahko tako tudi sami razmislimo o tem, kaj bomo počeli s svojim telesom. Lahko se odločimo, da bomo ob domači molitvi večkrat klečali ali se pokrižali vsakič, ko gremo mimo cerkve ali kapelice. Mogoče pa se bomo nekoliko bolj poglobili in razmislili o naši drži pri sveti maši in pomislili, kakšen zgled dajemo svojim bližnjim. Kakor koli že, telesna drža nam je zagotovo lahko v pomoč in spodbudo pri gradnji odnosa z Gospodom.