Na sliki:  z leve proti desni Anton Martin Slomšek, blaženi Alojzij Stepinac

Tako kot imamo Slovenci našega vse splošno priljubljenega svetniškega škofa Antona Martina Slomška, ima hrvaško ljudstvo blaženega Alojzija Stepinca. Sveti Janez Pavel II.  ga je nekoč imenoval celo “najsvetlejši lik Cerkve na Hrvaškem”. Pa vendar svetniki niso omejeni zgolj na geografsko ali narodno območje. Njihovo delovanje in svetel zgled sežejo dlje od vseh mej, tako je tudi hrvaški svetniški kandidat odigral pomembno vlogo za slovensko ljudstvo.

Rodil se je leta 1898 v hrvaškem Krašiću. Po maturi v Zagrebu so ga vpoklicali v avstrijsko vojsko in poslali na nam bližnjo soško fronto. Po vojni se je odločil za študij agronomije, a kmalu začutil, da ga Bog kliče v duhovništvo. Teologijo je študiral v Rimu in bil leta 1930 posvečen v duhovnika. Že leta 1934 je postal nadškof pomočnik v Zagrebu, po štirih letih pa je že nasledil nadškofa.

Zagrebško škofijo je odločno vodil v težkih vojnih razmerah in se pri tem zavzemal za pravičnost, resnico in pomoč ubogim. Zoperstavil se je fašizmu v Neodvisni državi Hrvaški. Preizkušano verno ljudstvo je bodril z besedami: “Ko vam bo vse odvzeto in vam bosta ostali zgolj dve roki, jih združite v molitvi in takrat boste najmočnejši.”

V času druge svetovne vojne je pomagal mnogim slovenskim vernikom in duhovnikom, kar nekaj jih je rešil iz taborišča v Jasénovcu. Po vojni je bil s strani komunistov obsojen na montiranem procesu. Sprva je bil zaprt v kaznilnici v Lepoglavi, kjer je veliko pretrpel, pozneje so mu kazen spremenili v hišni pripor v rojstni župniji. Ko je bil tam, mu je papež podelil kardinalski naslov, kar je razmere še poslabšalo. Sam pa je preroško dejal: »Kardinalski škrlat pomeni kri.«

Kljub stiskam je pred očmi vedno imel bistvo: “Imamo samo eno dušo. Če jo pogubimo, smo pogubili vse. Če jo rešimo, smo rešili vse!” Pogumno je ponavljal: “Če bomo morali trpeti, bomo trpeli. Če bomo morali v zapor, bomo šli. Če bomo morali umreti, bomo umrli, vendar nikoli ne bomo popustili satanu!”

V času hišnega pripora so ga sovražniki postopoma zastrupljali, ga skrivoma izpostavljali sevanju ter mu s tem zadali dolgotrajno bolezen, za posledicami katere je umrl 10. februarja 1960. Pokopali so ga v zagrebški stolnici. Približno deset let po njegovi smrti se je začel postopek za njegovo beatifikacijo. Ta se je uradno končala 3. julija 1998, ko ga je za blaženega razglasil papež Janez Pavel II.

Blaženi Alojzij Stepinac, v času vojne si kot dobri pastir pogumno varoval naše rojake ter v boju za Resnico daroval celo lastno življenje in si s tem prislužil venec mučeništva pri Bogu. Bodi tudi nam danes svetel zgled neomajne vere in priprošnjik v nebesih!