Če smo se v prejšnjem tednu nekoliko poglobili v telesno držo in splošno obnašanje pri sveti maši, se danes posvetimo notranji pripravi in naravnanosti med samo sveto daritvijo.

Sveti Frančišek Saleški je bil veliki duhovni mislec 17. stoletja. Napisal je nekakšen priročnik za duhovno življenje, namenjen laikom. Gre za knjigo Filoteja ali Uvod v pobožno življenje. Veliko ljudi se zateka k njegovemu premišljevanju po pomoč pri vsakodnevni duhovnosti.

V enem od poglavij knjige sveti Frančišek ponuja šest praktičnih nasvetov za tiste, ki želijo v polnosti doživeti sveto mašo. Gre za naslednje točke:

• Od začetka do duhovnikovega prihoda pred oltar: “Pripraviti se moraš skupaj z duhovnikom, kar pomeni, da se potopiš v božjo navzočnost, prepoznaš svojo nevrednost in prosiš odpuščanja za svoje napake.”
• Od trenutka, ko duhovnik pride pred oltar, do evangelija: “Razmislite o prihodu in življenju našega Gospoda na tem svetu in naredite preprost in splošen premislek.”
• Od evangelija do veroizpovedi: “S pomočjo Božje besede in pridige razmišljajte o našem Rešeniku, potrdite, da želite živeti in umreti v veri in pokorščini ter v zedinjenju s sveto Katoliško cerkvijo.”
• Od veroizpovedi do očenaša: “Osredotočite se na višek svete maše: sveto evharistijo.”
• Od očenaša do obhajila: “Trudite se, da bi v svojem srcu prebudili številne želje po tem, da bi bili vedno skupaj in združeni z Gospodom, večno ljubeznijo.”
• Od obhajila do zaključka svete maše: “Zahvalite se Bogu za njegovo utelešenje, življenje in ljubezen, ki vam jo izkazuje v tej sveti daritvi. Iskreno ga prosite, naj bo vedno naklonjen vam, vašim sorodnikom, prijateljem in celotni Cerkvi; ponižno in z vsem srcem prejmite blagoslov, ki vam ga daje Bog po svojem služabniku.”

Upoštevajmo torej svetniške nasvete, da bomo tako globlje doživeli in sodelovali pri sveti maši. Za konec pa velja omeniti še misel o neizmerni vrednosti evharistije, ki jo je zapisal sveti papež Pij X, katerega god smo obhajali pretekli teden: “Sveto obhajilo je najkrajša in najvarnejša pot v nebesa. So še druge: nedolžnost, a to je le za majhne otroke; pokora, pa se je bojimo; velikodušno prenašanje življenjskih preizkušenj, a ko pridejo, jokamo in prosimo, da bi minile. Najzanesljivejša, najlažja, najkrajša pot je evharistija”.