Vsakemu izmed nas, tako sem prepričan, je že poznan znameniti stavek iz prvega pisma Tesaloničanom, v katerem nas sveti Pavel spodbuja: “Neprenehoma molite!”
Prav tako sem prepričan, da se vsakomur, ki se v prebrane besede poglobi, hitro pojavi vprašanje – je to sploh izvedljivo? Lahko si še predstavljamo, da je to mogoče v katerem izmed kontemplativnih samostanov. Kaj pa v življenju povprečnega, sodobnega človeka? Ob družini, otrocih? Ob napornih delovnikih in nepreglednem številu skrbi, ki nam jih nalaga vsak dan? Le kako bi lahko ves dan zbrano molili?
Ključ do lažjega razumevanja stavka nam v svojih razlagah ponujajo svetniki. Sveti Frančišek Saleški tako poudarja, da pri molitvi ne gre zgolj za besede, ko pravi: »Kdor moli s srcem, ne misli na besede, ki jih izgovarja, ampak na Boga, s katerim se pogovarja.« Misel še naprej razvije naš svetniški kandidat Friderik Baraga, ko nam podaja svojo definicijo molitve: “Kdor razmišlja o Bogu ali mu govori, bodisi z usti ali samo s srcem, ta resnično moli.”
Naj nas torej ne pretirano skrbi raztresenost pri molitvi, poudarek je namreč vedno na tem, kje je naše srce in kakšen je njen namen. Molitev, pa čeprav včasih ne popolnoma zbrana in zavedna, je še vedno misel na Boga.
Zelo spodbudna je tako zgodba, ki jo je pokojni kardinal Tomaš Špidlik podal na nekih duhovnih vajah. V šaljivem tonu je opisal svojo staro mamo, ki je vedno molila rožni venec. Že zjutraj v postelji, ko si je med zdravamarijami govorila: »Hitro moram vstati, da ne bom pozna.« Potem je šla na vrt, spet molila in si govorila: »Nabrati moram zelenjavo, ker moram skuhati kosilo za veliko družino.« Dalje je z molitvijo na ustnicah odšla h kokošim in jih klicala ter se jezila nanje, naj že pridejo jest, in to čim prej, ker se ji mudi. Nato je v molitvi odšla v kuhinjo, kjer je pripravila kosilo. Nato je kardinal vprašal: »Ali ima taka molitev, ki jo je babica opravljala med delom in vsakdanjimi opravki, kakšno vrednost?« In odgovoril pritrdilno: »Ima vrednost, ker taka molitev naše delo in naše misli povezuje z Bogom.«
Pri molitvi torej ne gre za to, da strogo ločimo čas, ki ga posvetimo Bogu, od preostalega časa, temveč gre za prepletanje obojega. Jutranja izročitev Bogu, kratki pobožni vzdihljaji tekom dneva, križ pred spanjem ali molitev celotnega rožnega venca so načini, kako obudimo Božjo navzočnost in tako ves svoj dan in vse kar se v njem dogaja posvečamo in izročamo Bogu ter tako »neprenehoma molimo«, kot nam naroča sveto pismo.
