»Nikar ne sodite, da ne boste sojeni«, pravi naš Gospod. Sveti apostol Pavel pa uči: »Ničesar ne sodite pred časom, dokler ne pride Gospod, ki bo tudi osvetlil, kar je v temi skritega, in bo razodel misli src.«

Sveti Vasilij Veliki pa dodaja: »Če vidiš svojega bližnjega v grehu, ne glej samo na to, ampak pomisli tudi, kaj vse je dobrega storil. In ko ga boš gledal v luči dobrega, boš kmalu spoznal, da je mogoče celo boljši od tebe.”

Prav o grešnosti sojenja in obsojanja pa na slikovit način spregovori tudi zgodba naših pravoslavnih bratov, ki so prav v preteklem tednu praznovali božič: Nekoč je na Atosu (Grški otok, naseljen izključno s pravoslavnimi redovniki) živel neki menih, ki je vsak dan pil, se opijal in pohujševal romarje. Ko je umrl, so nekateri verniki, ki jim je odleglo, odšli k starcu (tako vzhodni kristjani imenujejo izkušene in modre menihe, duhovne voditelje) Pajsiju, da bi mu sporočili veselo novico, da se je ta veliki problem končno rešil.

Oče Pajsij jim je odvrnil, da vé, da je menih umrl, saj je bil videl množico angelov, ki so prišli, da bi sprejeli njegovo dušo. Romarji so se začudili in mu ugovarjali. Nekateri so poskušali razložiti starcu Pajsiju, da jih ni dobro razumel in je morda mislil na nekoga drugega.

Starec Pajsij pa jim je povedal: »Ta menih se je rodil v Mali Aziji malo pred katastrofo (1919-23), ko so Turki napadali njihove vasi in pobirali dečke. Da ga ne bi vzeli, so ga starši nosili s seboj na polje. Tam so mu z namenom, da bi spal in ne bi jokal, dajali v mleko malo žganja. Zaradi tega je, ko je odrastel, postal alkoholik. Tukaj, na Atosu, je našel starca, kateremu  je priznal, da ima težave z alkoholom. Starec mu je svetoval, naj vsak večer dela metanije  (molitve s prikloni do tal), moli in prosi Bogorodico, naj mu pomaga zmanjšati število kozarčkov, ki jih je popil, vsaj za enega.

Po določenem času mu je z bojem in kesanjem uspelo zmanjšati število kozarčkov z 20 na 19. Kakor je mineval čas, se je boj nadaljeval. Število kozarčkov je zmanjšal na 2-3, od katerih pa je vseeno bil pijan.«

Ljudje so leta v menihu videli alkoholika, ki je pohujševal druge, Bog pa je v njem videl vojaka in borca, ki se je v hudih bitkah boril, da bi zmanjšal svojo razvado.

Razmišljanje zaključimo s trdimi besedami nekega puščavnika, ki je nekoč v grozi zavzdihnil: “Pes je boljši od mene, ker ima ljubezen in ne obsoja.”