Sveti oče je napovedal, da bo v času jubilejnega leta 2025 kanoniziral, torej razglasil za svetnika Karla Acutisa in Piera Giorgia Frassatija. Acutis bo za svetnika razglašen 27. aprila, Frassati pa 3. avgusta. O Acutisu sem že večkrat pisal, zato bi vam tokrat na kratko predstavil Frassatijevo življenje.
Blaženi Pier Giorgio Frassati se je rodil 6. aprila 1901 v italijanskem mestu Torino. Bil je sin ustanovitelja in direktorja vplivnega časopisa La Stampa.
Še v najstniških letih se je Pier Giorgio kot aktivni član pridružil Katoliški akciji, Apostolatu molitve, Evharistični zvezi in Združenju univerzitetnih študentov, častilcev Najsvetejšega.
Čeprav je bil iz bogate družine, je živel življenje v strogi skromnosti, velik del svojega mesečnega dohodka pa je daroval v dobrodelne namene. Velikokrat se je domov vračal brez plašča ali čevljev, saj je te podaril pomoči potrebnim, ki jih je srečal na ulicah Torina.
Kot študent je ustanovil skupino mladih katoličanov, ki jim je dajal lep zgled velike ljubezni do Jezusa v Najsvetejšem zakramentu, ko je vsakodnevno prejemal sveto obhajilo in se pogosto zadrževal v molitvi in češčenju pred Najsvetejšim.
Bil je tudi navdušen športnik. Zelo rad je hodil v hribe. Nekoč je pisal svojemu prijatelju: »Srce sem pustil na vršacih gora in upam, da ga bom to poletje dobil nazaj na Mont Blancu. Če bi mi študij to dopuščal, bi cele dneve preživel v gorah in občudoval čisto obnebje Božjega veličastva.« Njegovo geslo, ki ga je pogosto ponavljal prav v gorah, je bilo: “Verso l’alto!” (proti vrhu!), pri tem pa ni mišljen le vrh gora, temveč predvsem vrh človeških življenj- svetost.
Vedno je bil pripravljen za dobro šalo, kadil je in pozno v noč zavzeto razpravljal o politiki. Pa vendar ni bil navaden posvetni uživač, nekoč je zapisal: “Neumen je, kdor sledi užitkom tega sveta, ker so vedno bežni in prinašajo veliko bolečine. Edini pravi užitek je tisti, ki prihaja k nam po veri.”
Konec junija 1925 so mu diagnosticirali otroško paralizo. Okužil se je v bližnji bolnišnici, ko je tolažil bolnike in jim prinašal zdravila. Umrl je v tednu dni po diagnozi, in sicer 4. julija 1925 , ko je bil star komaj 24 let. Na njegov pogreb so prišli, na veliko presenečenje njegove družine, številni reveži in bolniki, ki jim je mladi svetnik v svojem kratkem življenju pomagal.
Sveti Janez Pavel II., ki ga je leta 1990 razglasil za blaženega, je o tem mladeniču, polnem življenja in ljubezni do Kristusa, dejal: “V mladih letih sem tudi jaz čutil dober vpliv njegovega zgleda in kot študent sem bil navdušen nad močjo njegovega krščanskega pričevanja.”
Naj bo bodoči svetnik vsem nam v zgled in priprošnjo.
