Pred dnevi me je po tedenski sveti maši ustavila gospa in v prijetnem pogovoru pohvalila moje pisanje prispevkov za oznanila. Na moje veliko presenečenje mi je celo podarila knjigo duhovnika Štefana Gobbija, za katerega je prav v letošnjem letu stekel postopek za razglasitev svetništva.

Štefan je nekoč, na romanju v Fatimo, pred kipom Brezmadežne prosil za nekaj svojih sobratov duhovnikov, ki so bili  v stiski.  Naenkrat ga je neznana notranja moč spodbudila, naj zaupa v Marijino ljubezen in kmalu je dojel, da ga Marija vabi k posebnemu poslanstvu. Ustanovil je tako imenovane »Binkoštne dvorane«, v katerih je z molitvijo vabil duhovnike in tudi laike, da svoja življenja v celoti posvetijo Mariji in krepijo pobožnost do nje.

V knjigi so navedene številne misli, ki mu jih je Marija na mističen način sporočala v »notranjem govoru.« Molitev, posebno kontemplativna, namreč nikoli ni monolog, ampak dialog, pri katerem je treba pustiti, da imajo večji delež nebeški sogovorniki.

Cerkev je njegova sporočila odobrila. Kardinal Bernardino Ruiz je zapisal v uvod knjige: »Ob tej priliki bi rad priporočal branje teh sporočil, ker pospešujejo širjenje češčenja presvete Device.«

Gospa, ki mi je knjigo podarila, pa mi je z žarom v očeh priporočila, naj preberem posebno lep odlomek, v katerem Marija na čudovit način spregovori o naši zadnji uri. Odlomek je zares čudovit in ker mislim, da bo v tolažbo in spodbudo mnogim, želim deliti delček tudi z vami.

Marija tako v svojem sporočilu duhovniku Štefanu sporoča vsem nam: »Kolikokrat ste med molitvijo svetega rožnega venca ponovili prošnjo: »Sveta Marija, Mati Božja, prosi za nas grešnike, zdaj in ob naši smrtni uri.« To je prošnji klic, ki ga poslušam z velikim veseljem in ga vedno uslišim.«

Nadalje nadaljuje zelo slikovito in tolažeče: »Ob vaši smrtni uri sem poleg vas s sijajem svojega poveličanega telesa; vaše duše sprejmem v svoje materinsko naročje in jih nesem pred obličje mojega Sina Jezusa za njegovo posebno sodbo. Pomislite, kako veselo mora biti srečanje z Jezusom za tiste duše, ki mu jih predstavi lastna Mati! Pokrijem jih namreč s svojo lepoto, podarim jim vonjavo svoje svetosti, blišč svoje čistosti, snežno belo oblačilo svoje ljubezni. Če je kje ostal kakšen madež, stegnem svojo materinsko roko, da ga obrišem in vam podarim sijaj, ki vam omogoči vstop v večno rajsko blaženost.«

Svoje sporočilo pa zaključi z vabilom in spodbudo: »Vabim vas, da se v času svojega življenja trdno povežete z menoj, če hočete okusiti veliko veselje, da me boste videli poleg sebe, ko bom v svoje materinsko naročje sprejemala vaše duše ob vaši smrtni uri.«

»Marija je Bogu najbližja. Če se bližamo njej, se s tem bližamo samemu Bogu«, pravi sveti Maksimiljan Kolbe, ne bojmo se torej tudi sami, posebno po pravkar prebranih spodbudah, vedno znova zatekati k naši nebeški Materi in se ji z dneva v dan izročati.