10. let nazaj je bila na predlog Lojzeka Vodopivca izvedena prva božičnica v Dornberku. Od takrat dalje se pevci in glasbeniki vsako leto pripravljamo, in kljub mrazu, obveznostmi in tudi boleznimi, ki so v tem času pogoste, trudimo, da pride do izvedbe te prireditve. Na mestu je seveda vprašanje, zakaj to počnemo. Na misel nam lahko pride cel kup odgovorov, imenujemo jih lahko tehnični odgovori npr: prilika za drugačen repertoar zborov, boljši pogoji za petje, kot med mašami, lažja vključitev instrumentov, možnost združitve več pevcev v skupen sestav, dvig kvalitete petja, priložnost za premagovanje treme, dvig kulture na vasi … Vsi ti razlogi niso napačni, niso pa sami po sebi dovolj tehtni. Vprašanje, ki bi lahko dalo tehten odgovor je: Ali postajamo s tem, ko pojemo ali poslušamo petje na božičnici, v naših srcih kaj boljši? Na to si mora odgovoriti vsak sam. Božičnica torej ni le petje in poslušanje, ampak tudi molitev in razmišljanje, kako lahko jaz postanem boljši. S tem dajemo temu dogodku pravi pomen. S tem ohranjamo tudi njegov prvotni namen.
V cerkvi Sv. Danijela v Dornberku se je letos srečalo 7 glasbenih sestavov. Vsak sestav je najprej z dvemi skladbami nastopil sam, nato so vsi zapeli še 4 pesmi skupaj. Tudi za letošnjo izvedbo velja, da je bila vsebinsko, oblikovno in izvedbeno zelo pestra.
Božičnica se je zaključila z dvojnim blagoslovom. Najprej je vse zbrane blagoslovil župnik g. Boštjan Toplikar, nazadnje pa še vsi pevci skupaj. Ohranimo ga v spominu pri našem nadalnjem delu.
