Ob začetku veroučnega leta velja obuditi zavest, da je prav družina prostor, kjer se otrok srečuje z vero in v njej raste – Cerkev v malem. Duhovniki, kateheti, animatorji in drugi pastoralni delavci pa na teh trdnih temeljih le dopolnjujejo in širijo duhovna obzorja.

Zelo jasno nam o tem pravi tudi Katekizem Katoliške cerkve: »Starši so prvi odgovorni za vzgojo svojih otrok. Z vzgojo v veri morajo pričeti že v najnežnejšem otroštvu. Ta vzgoja se uveljavlja že tedaj, ko si družinski člani s pričevanjem krščanskega življenja v skladu z evangelijem pomagajo pri rasti v veri. Družinska kateheza prehiteva, spremlja in bogati druge oblike poučevanja v veri. Poslanstvo staršev je, da otroke naučijo moliti in odkrivati svojo poklicanost.«

Kako lahko svoje otroke naučimo moliti? Zelo enostavno – molimo z njimi. O čudoviti izkušnji družinske molitve nam na slikovit način pričujejo tudi svetniki. Zelo spodbudno nam na primer takole pravi Mati Terezija iz Kalkute, ki je godovala pretekli teden:

»Ko pomislim na mojo mamo in očeta, se vedno spomnim večerov, ko smo bili zbrani skupaj in smo molili. Vam lahko nekaj svetujem? Poživite družinsko molitev, kajti družina, ki ne moli skupaj, ne obstane. Prepričana sem, da še nikoli ni bila tako velika potreba po skupni molitvi kot danes. Mislim, da je vir vseh težav na svetu dejstvo, da posvečamo premalo časa otrokom, molitvi, življenju v skupnosti. Starši so tako predani delu, da nimajo časa za otroke, nimajo časa, da bi se drug drugemu nasmehnili. Če družina moli, jo molitev vedno bolj povezuje. Zberite se k skupni molitvi, čeprav samo za pet minut. Iz nje boste prejemali moč in poživljala bo vašo ljubezen.«

S presenetljivo podobnostjo razmišlja tudi veliki vzgojitelj otrok, naše gore list- blaženi Anton Martin Slomšek: »Vsako jutro in vsak večer molite. Rajši pustite živino brez krme, kakor otroka brez molitve. Ne veliko: le sveti križ pa dober namen sto¬riti jih z mladega navadite. Ako Boga ne bodo pozabili, tudi Bog njih ne bo pozabil.«

Naj nam bodo prebrani predlogi in misli svetnikov v spodbudo, da neomajno vztrajamo v družinski molitvi. Ne pozabimo pa tudi na resnico, da je, ko molimo, med nami vedno navzoč sam Gospod Jezus Kristus. Spomnimo se namreč na njegovo obljubo: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi.« (Mt 19,20)