Ko smo v teh dneh pogosteje molili na grobovih naših bližnjih, smo zagotovo pomislili tudi na svojo smrt. Slej ali prej pride, za vsakogar od nas, to je gotovo. Misel nanjo pa naj nam ne bo zgolj v strah, temveč najprej in predvsem v spodbudo. Misel na smrt nas namreč, kot pogosto pišejo svetniki, varuje pred grehom in spodbuja k svetosti. Prav to, kako in v kakšnem stanju bomo umrli, bo namreč vplivalo na našo večnost.
Znano je, kako si je neki kralj na grob dal vklesati: »Tam kjer si ti, sem bil nedavno jaz. Tu, kjer sem jaz, boš kmalu ti!« V tem stavku je hotel vse opominjati, kako minljiv je naš svet in vse njegovo bogastvo.
O tej temi nam zelo slikovito spregovori sveti Alfonz Ligvori, zato tokrat, kot novembrsko meditacijo, objavljam njegov daljši zapis:
»Življenje, ki ga imaš, ti je dal Bog … Nisi ustvarjen za ta svet, zato tudi ne smeš živeti s tem namenom, da bi svet užival, si nabiral bogastvo in oblast, jedel, pil in spal kakor brezumne živali. Živeti moraš zato in samo zato, da svojega Boga ljubiš in se tako večno zveličaš.
Ob smrtni uri te bo pekla vest, če nisi v življenju služil Bogu. Kakšno pekoče spoznanje bo to, ko boš ob koncu svojih dni sprevidel, da ti tisto uro od vsega bogastva, oblasti in časti, od vsega razveseljevanja in uživanja ni ostalo drugega kakor pest suhega listja! Takrat se boš prijel za glavo, kako si mogel za prazen nič, za nečimrnost sveta izgubiti božjo milost in pogubiti svojo dušo, pa bo prepozno, da bi popravil škodo, storjeno svoji duši, in začel drugo, boljše življenje. Kakšen obup se te bo polotil! Kakšna muka te bo mučila! Takrat boš spoznal, koliko je vreden čas. S svojo srčno krvjo ga boš hotel nazaj kupiti, a bo prepozno. O grenki, bridki dan za tistega, ki ni služil Bogu in ga ni ljubil!
Človek, se boš res toliko trudil, da bi se pogubil in ne boš ničesar storil, da bi se zveličal?
Čas je, da svoje življenje spremeniš in na novo urediš. Kaj hočeš še nadalje samega sebe slepiti in varati do zadnje ure? Do takrat, ko ne bo več mogoče popraviti zmote in blodnje?
Prvi uradnik francoskega kralja Franca I. je ležal na smrtni postelji in vzdihoval: »Joj mene, nesrečneža! Cele skladovnice papirja sem porabil, da sem pisal pisma in ukaze svojega kralja, nisem pa porabil ene pole, da bi napisal svoje grehe in se čisto spovedal!« Toda kaj pomaga v tisti uri tako vzdihovati in tožiti? S tem se le srce teži in obup množi. Zato pa, kristjan moj, se uči od bridke izkušnje drugih in skrbi za svoje zveličanje, če nočeš, da se te enkrat loti enak obup. Vedi dobro, da je izgubljeno vse, karkoli delaš, govoriš in misliš brez Boga. Zato pa vstani, vzdrami se!
Skleni, da se želiš večkrat čez dan spomniti na Boga in njegove neskončne dobrote ter se mu
zahvaljevati iz vsega srca. Skleni čas svojega življenja bolje urediti in uporabiti, posebno s tem, da boš vsako delo opravljal v božjo čast.«