Vsi starši se danes bolj ali manj zavedamo neizmernega pomena dobre vzgoje otrok. Vsak si, tako sem prepričan, po svojih močeh prizadeva, da bi svoje otroke vzgojil v dobre ljudi. Kristjani pa smo povabljeni, da gremo tu še korak dlje. Naša vzgoja mora biti vzgoja za nebesa. Že sveti Pavel nas v pismu Efežanom spodbuja, naj očetje svoje otroke vzgajajo v Gospodovi vzgoji (Ef 6,4).
Pri tem se pojavi vprašanje, kakšna pa je pravzaprav Gospodova vzgoja? Zagotovo takšna, v kakršni so bili vzgojeni svetniki.
Prepričan sem, da ste že slišali za belgijskega svetnika svetega Damijana, ki se je v veliki ljubezni leta 1873 sam ponudil in šel na otok Molokaj, da je tam ubogim, iz človeške družbe izločenim gobavim bolnikom stregel, jih poučeval, tolažil in jim delil svete zakramente. V izvrševanju te ljubezenske službe je nenazadnje tudi sam dobil kužno gobavo bolezen ter zaradi nje umrl leta 1887.
Zanimivo je, kakšne starše in vzgojo je imel ta junak krščanske ljubezni. Njegov oče je družini vsak večer na glas prebral življenjepis enega svetnika. Mati pa je na koncu berila spretno še enkrat opozorila otroke na tiste svetnikove lastnosti, ki jih otroci najlažje posnemajo. Tako sta učila otroke in zbujala med njimi sveto tekmovanje za dobro. Otroci so si naslednji dan na vse pretege prizadevali, kdo bo lepše molil, hitreje ubogal, večkrat šel v cerkev in podobno. Nekega dne je doma kar pet otrok zmanjkalo. Našli so jih v bližnjem gozdu, kjer so cel dan preživeli v molitvi, kakor so to slišali prejšnji večer iz življenja svetih puščavnikov. Drugič so zopet povsod iskali malega Jožefa, poznejšega svetega Damijana, dokler ga niso naposled dobili v cerkvi, kjer je nepremično klečal in ponižno molil.
Na las podobno je o Gospodovi vzgoji spregovori tudi naš rojak, blaženi Anton Martin Slomšek, ko pravi vsem staršem: »Kakor hitro se otrok začne zavedati, začni mu pripovedovati tudi od Boga, dobrega Očeta. In ko začne dete govoriti, mu začni tudi naprej moliti… To je otrokom prva zlata šola, v kateri jim nebeško sonce zasije.«
Ne zatirajmo svetlih žarkov nebeškega sonca pred našimi otroki. Nasprotno, prizadevajmo si, da jih ti čim bolj obsijejo. Tako bomo nekoč, vsi skupaj, pri Bogu v večnosti – prav to je namreč cilj Gospodove vzgoje.
