Ko se Cerkveno leto zaključuje, nas Božja beseda spodbuja, naj tudi sami nekoliko razmislimo o našem osebnem koncu oziroma bolje rečeno cilju. Naš poslednji cilj pa je srečanje z vstalim Gospodom, Kristusom Kraljem, katerega praznik praznujemo danes. Za boljši vpogled, kako bo to srečanje izgledalo, si lahko preberemo kratko, a resnično zgodbo:

Brat Daniele Natale je bil kapucin, ki ga je Pater Pij ljubil s prisrčno ljubeznijo. Ko je imel 40 let, je hudo zbolel. Zaradi bojazni pred smrtjo pa je odlašal z operacijo. Pater Pij pa ga je spodbudil, naj se odpravi v bolnišnico in se pusti operirati. Poseg je bil sicer uspešen, a je čez določen čas brat Daniele kljub vsemu padel v komo in po treh dneh umrl. Vsi so bili šokirani, vključno s patrom Pijem. Drugi bratje so stopili do p. Pija in mu rekli: »Glej, tvoja krivda je; ti si mu naročil, naj gre na operacijo; prosimo, da moliš nad njim, da bi brat prišel nazaj k življenju.«

Pater Pij je res molil in ta človek je na presenečenje vseh zares prišel nazaj v življenje. Ljudje, ki so bili priča dogodku, so ga začeli spraševati, kaj je doživel, ko je bil mrtev. Odgovoril je: »Ko sem umrl, sem videl Jezusa. Veste, mi na zemlji nimamo pojma, kaj je Božja ljubezen.

On je sama ljubezen, sama ljubezen. Imel sem občutek, da sem edini prejemnik njegove ljubezni. Tudi jaz sem imel zelo močno in edino željo, da bi ga z vso močjo ljubil. Bil je vesel, da me vidi… potem pa se mi je v trenutku odvilo pred očmi celotno življenje. Videl sem trenutke, ko sem bil zvest Bogu in pa tudi svoje grehe, posebej tiste, ki jih nisem obžaloval in se jih tudi nisem spovedal. Razumel sem, da nisem dovolj očiščen, da bi vstopil v Jezusov objem. Tako sem želel objeti Jezusa, da sem želel iti v vice, da bi tako očiščen lahko vstopil v ta objem.«

Ko so ga vprašali, kako je doživljal vice, je odgovoril: »Strašno sem trpel. Ko smo v vicah, ne vidimo več Jezusa. Sreča rešenih je namreč gledanje Boga. Ko ga ne vidiš, je to mučenje za naše srce. Imel pa sem tolažbo, da ga bom spet videl, saj so edina vrata iz vic, vrata v nebesa. Drugo trpljenje, ki sem ga imel, pa je bilo še mnogo hujše: videl sem načrt svetosti, ki ga je imel Bog zame. Bil je tako čudovit, neznansko mi je bil všeč. Pravzaprav sem bil poklican, da postanem velik svetnik. Videl sem tudi vse pogoje in okoliščine, ki mi jih je dal Bog, da bi postal svet. Ko pa sem ta načrt primerjal s svojim življenjem, sem spoznal veliko razliko in razumel, da sem zgrešil del tega načrta. Seveda bi postal svetnik, ampak ne tak izreden svetnik, kakor sem si predstavljal. S svojo svetostjo bi storil mnogo dobrega svojim bratom in sestram. Ko sem to uvidel, je bilo, kot bi meč prebadal moje srce. Bilo je grozno. Vedel sem, da imamo samo eno življenje na zemlji in da sem del tega zapravil in ta del nikoli ne bo prišel nazaj. Lahko bi dosegel mnogo večjo stopnjo svetosti in večjo srečo; mnogo večjo intimnost z Bogom. To je bilo zelo boleče zaradi ljubezni do Boga.«

Lahko si predstavljamo, da se je njegovo življenje po tem dogodku drastično spremenilo. Postal je bolj zadržan in poglobljen v molitev. Preostali del življenja je preživel v nesebičnem razdajanju za najbolj uboge in pomoči potrebne. Danes tudi zanj poteka postopek razglasitve svetništva.

Tudi sami vzemimo naša osebna prizadevanja za rast v svetosti nad vse resno in pred očmi vedno ohranjajmo poslednji cilj, ki je Kristus.

Sodelavec oznanil