Na sliki: svetniški kandidat in mučenec Lambert Ehrlich

V torek obhajamo praznik Gospodovega oznanjenja. Na ta dan na poseben način slavimo Marijin »zgodi se« in s tem začetek njenega materinstva. Prav po Marijinem materinstvu pa je posvečeno materinstvo vseh mater sveta, zato na ta praznik obhajamo tudi krščanski materinski dan.

Cerkev je od vedno zagovarjala vzvišenost poklica matere, o tem  govori tudi poslanica, ki so jo škofje naslovili na žene ob koncu drugega vatikanskega koncila: »Žene, vaša poklicanost je, da varujete domače ognjišče, da ljubite vire življenja, da imate srce za novi rod! Priče ste skrivnosti začetkov življenja. Roteče vas prosimo, da predvsem skrbite, da se ohrani človeški rod.«

V nadaljevanju, ob tej posebni priložnosti, z vami delim čudovit zapis našega svetniškega kandidata in mučenca Lamberta Ehrlicha, v katerem na slikovit način opiše slovensko krščansko mater, ki svoje materinstvo oblikuje po Kristusovem nauku, ki ji ga posreduje Cerkev:

»Bog je dal tej materi ono znamenje, ki ga bodo vsi izvoljeni nosili: trpljenje. Dolga, dolga leta je mučil to ženo glavobol. Pa kaj je hotela! Kuhinja, hlevi, polje, vse je hotelo biti opravljeno. Zraven pa otroci, vsak je moral imeti svojo posebno nego. Bila je v takih dneh prava mučenica. Počitka, miru zanjo ni bilo. Imela je dar potrpežljivosti in moči, nosila je z nadnaravno ljubeznijo tiho, nemo svoje breme.

Bog ji je dal srečno starost. Videla je okrog sebe svoje odrasle otroke; vsak ji je kaj prinesel, ko jo je obiskal. Njo je pa vsaka stvar razveselila, ker ji je razodela ljubezen otrok. Večkrat je zaihtela v solzah: „Strašno dober je moj sin!” (ki je postal gospodar). Bog ji je dal tudi presrečno smrt. Več let se je pripravljala nanjo. Umrla je sede na stolu, okrog nje otroci, pred njo je klečal sin duhovnik, ki jo je blagoslavljal še v zadnjem trenutku.

To je slovenska mati, takih je na stotine po hribih in dolih naše domovine. Mogoče je, da smo postali bolj napredni, bolj učeni, bolj izobraženi, kot je bila naša mati. Toda vsi brez izjeme bomo soglašali v tem: naj ostanejo naše matere, kot so bile doslej; priznajmo, da svojih mater nismo vredni. Ona ustanova pa, ki je znala izbrusiti iz neotesane človeške narave take bisere nesebičnosti in plemenitosti, mora biti od Boga samega. To pa je katoliška Cerkev. Če bi ne bilo nobenega drugega dokaza za nadnaravno svetost katoliške Cerkve, bi zadostoval pogled na slovenske matere.«

Naj Gospod na ta praznik blagoslovi vse matere in jih z milostjo krepča v njihovem poslanstvu.