Na sliki: sveti Tit Brandsma

Pogosto je slišati trditev: “Kje je Bog, ko pa je na svetu toliko trpljenja?” Tudi ko stiska doleti nas samih, pogosto jamramo, da nas je Bog zapustil ali pozabil. Pa je res temu tako? Se res naš Bog ne zmeni za stisko svojih otrok? Ali smo ga v zagledanosti sami vase zgolj spregledali?

Posebej v postnem času nas Cerkev vabi k pogostemu in poglobljenemu razmišljanju o Kristusovem trpljenju in morda se prav tu skriva odgovor na omenjene dvome.

V molitvi križevega pota lahko namreč hitro spoznamo, da Jezusu nobena bolečina, stiska ali preizkušnja ni tuja. Zdi se, da se je na Golgoti nanj zrušila vsa beda tega sveta, pa vendar je vse  to  pretrpel iz ljubezni do vsakega izmed nas, tudi do tebe, ki to bereš.

Tako lahko vsak spozna, da ni nihče v svoji preizkušnji sam, ampak je z njim Jezus Kristus, ki je sam grozljivo trpel za vse nas.

Zgovoren je tudi zgled svetega Tita Brandsmaja, nizozemskega karmeličana, profesorja in rektorja univerze pred drugo svetovno vojno. Ko so Nemci zasedli Nizozemsko, so patra Tita odpeljali v koncentracijsko taborišče Dachau. Zaprli so ga v umazan pesjak. Stražarji so ga poniževali in se znašali nad njim tudi tako, da je moral lajati kot pes, ko so hodili mimo.

Tam je leta 1942 umrl kot mučenec. Nacistični mučitelji niso vedeli, da je p. Tit pisal dnevnik med vrstice svojega duhovniškega molitvenika. Tam je tudi zapisal, da je tolikšno trpljenje mogel prestati zgolj zato, ker se je zavedal, koliko je Jezus pretrpel zanj.

Sveti Tit Brandsma je zmogel prenesti tako ponižanje in trpljenje, ker se je zavedal, kaj vse je Jezus pretrpel zanj in naslonil se je na zagotovilo, da v hudi preizkušnji nikoli ni sam.

Molimo za trpeče pa tudi zase, da bi v času preizkušnje ne izgubili vere v Boga, ampak bi izkusili Božjo blagodejno bližino, ki naj nam pomaga v težkih trenutkih življenja.

Sodelavec oznanil