Globlje kot vstopamo v skrivnosti velikega tedna in svetega tridnevja, bolj se v meni prebuja želja, da bi kraje, kjer je nekoč živel Jezus, obiskal tudi sam. Kako presunljivo bi bilo obiskati prostore zadnje večerje, kjer nam je bila izročena sveta evharistija, ali moliti na Oljski gori. Zares bi na drugačen način doživel križev pot, če bi ga lahko molil po ozkih ulicah starega Jeruzalema, po katerih je naš Odrešenik v smrtnih mukah nosil svoj križ. Nadvse čustveno pa bi bilo stati na kraju, kjer je bil naš Gospod križan iz ljubezni do vseh nas ali slaviti velikonočno jutro ob njegovem praznem grobu.

In tako se je zgodilo, da ravno v teh dneh prebiram življenjepis in misli blaženega Carla Acutisa, ki bo že čez dva tedna slovesno razglašen za svetnika. Zanimivo, ravno v njegovih navdihujočih mislih najdem odgovor na svoja razmišljanja.

Ko je Carla neki duhovnik povabil na romanje v Sveto deželo, ki ga je organizirala škofija, se mu je zahvalil z besedami: »Raje ostanem v Milanu. Tu je dovolj cerkva s tabernaklji, kjer se lahko kadarkoli srečam z Jezusom. Ne čutim potrebe, da bi hodil v Jeruzalem, ki ga imamo tudi tukaj, pred domačimi vrati.«

Blaženi Carlo Acutis moj pogled tako obrača na bistveno – Jezusovo prisotnost med nami v sveti evharistiji. Nadalje razvije svojo misel, ko pravi:

»Boga lahko najdemo v vseh tabernakljih sveta, kjer je navzoč s svojim telesom, dušo in božanstvom! Če dobro premislimo, smo celo na boljšem od tistih, ki so živeli v Jezusovem času pred dva tisoč leti. Bog je namreč ves čas resnično in bistveno navzoč med nami. Samo v najbližjo cerkev nam je treba iti. »Jeruzalem« je v vsaki cerkvi! Zakaj torej obupujemo? Bog je vedno z nami in nas nikoli ne zapusti. Toda kako naj ljudje to resnico dojamemo? Mnogi so pripravljeni čakati v neskončnih vrstah, da bi prišli na koncert ali nogometno tekmo. Ne vidimo pa nobenih vrst v cerkvah, kjer je navzoč evharistični Jezus. Nad tem bi se morali zamisliti … Očitno ljudje tega še nismo dojeli! Jezus je med nami navzoč telesno, tako kot je bil v času svojega zemeljskega življenja navzoč med prijatelji. Če bi se nad tem resno zamislili, ga ne bi pustili samevati v tabernaklju, kjer nas ljubeznivo čaka, da bi nam pomagal na našem zemeljskem potovanju.”

Naj bodo tako ti sveti dnevi, ki so pred nami, priložnost, da po nasvetu mladega svetnika zares ozavestimo Jezusovo prisotnost med nami v sveti evharistiji. Vzemimo si čas in se osebno srečajmo z Gospodom v tabernaklju in nato, skupaj z njim, stopimo na pot trpljenja in smrti, velikonočnemu jutru naproti.