Zgovorna zgodba govori o nekem duhovniku, ki je našel močno zakrivljeno trnovo vejico, ki ga je po obliki spominjala na trnovo krono. Pomislil je, da bo to lepo znamenje Jezusovega trpljenja in jo na veliki petek položil na oltar kapele. Na velikonočno jutro navsezgodaj se je spomnil, da je pustil vejico na oltarju. Zdelo se mu je, da ne bi bilo prav, če podoba trnjeve krone tam ostane tudi na veliko noč. Pohitel je v kapelo. Ko je stopil k oltarju, pa je na vejici odkril čudovite cvetove. Trnova vejica, simbol trpljenja, je vzcvetela v simbol vstajenja. Življenje je zmagalo na veliko noč!

Do podobnega spoznanja je prišel tudi Martin Luter, ko je nekoč dejal: »Naš Gospod je zapisal obljubo vstajenja, ne samo v knjige, ampak v vsak pomladni list.«

Zares, že hiter pogled v naravo, ki po zimski suhoparnosti poganja zelenje in cvetove, razkriva neizmerno skrivnost velike noči! Drevo, ki je sredi zime še izgledalo popolnoma mrtvo, danes prekipeva od življenja! Včasih se nam zdi, da smo se celo v naših življenjih znašli sredi “zime”. Borimo se z raznimi preizkušnjami, bolečino, boleznijo, obupom, grehom ali s čim podobnim, pa vendar, nikar ne obupujmo! Zaupajmo in verujmo, da se tudi za nas prebuja pomlad velikonočnega jutra! Vstali Kristus zares dela vse novo. Življenje bo zmagalo nad smrtjo, luč nad temo! Po vsakem velikem petku prihaja tudi velika noč, kot nam to priča narava! To na čudovit način sporoča tudi svetniški papež Janez Pavel II., ko pravi: “Ne pretvarjamo se, da je življenje le lepota. Zavedamo se prisotnosti teme in greha, revščine in bolečine. Toda vemo tudi, da je Jezus za nas premagal greh in šel skozi svojo bolečino v slavo vstajenja. Zato živimo v luči njegove velikonočne skrivnosti – skrivnosti njegove smrti in vstajenja. Mi smo velikonočni ljudje in Aleluja je naša pesem!”

Naj bo to tudi moje velikonočno voščilo – da bi vsi mi našli veselje in najgloblje upanje v vstalem Kristusu! Naj naša življenja pojejo Alelujo!