Na velikonočni ponedeljek nas je naenkrat presenetila novica o papeževi smrti. Še dan prej smo lahko spremljal, kako je podelil svoj zadnji blagoslov mestu in Rimu, že naslednji dan pa se je v zgodnjih jutranjih urah srečal z vstalim Odrešenikom.

Papež Frančišek je bil zame prvi papež, ki sem ga  redno spremljal in prebiral njegove pridige. Zato ni presenetljivo, da v teh dneh moje misli preplavljajo njegovi nauki in spodbude.

Vedno znova se spominjam njegovih besed, ki me globoko nagovarjajo:

“Bog se nikoli ne naveliča odpuščati. Vendar pa je drama ta, da smo mi tisti, ki se naveličamo prositi odpuščanja. On se nikoli ne naveliča odpuščati. Ne pozabimo tega. Božje odpuščanje namreč stori prav to: prenovi nas, kakor da bi bili pravkar krščeni. Notranje nas očisti in nas vrne v stanje krstnega prerojenja: stori, da v srcu, izsušenem od žalosti in zaprašenem od grehov, ponovno tečejo sveže vode milosti; Gospod odstrani pepel z žerjavice duše, očisti tiste notranje madeže, ki preprečujejo, da bi zaupali v Boga, objeli brate, ljubili sebe. On odpušča vse.”

Mogoče to razmišljanje izhaja iz njegove globoke izkušnje božjega dotika prav v zakramentu svete spovedi. Ko je bil namreč še mlad kemijski inženir iz Argentine, je živel normalno mladostniško življenje, dopoldne v službi, popoldne pa najraje v družbi prijateljev. Ko se je tako nekega dne s prijatelji odpravljal na izlet, je ob cesti zagledal cerkev z odprtimi vrati in se odločil, da vstopi. Ko se je tako predal kratki molitvi, je zagledal majhno lučko na vratih spovednice in se odločil, da vstopi in opravil še sveto spoved. Zanj je bila prav ta spoved prelomna, pri njej je jasno zaslišal božji klic k duhovništvu.

Prav zato sem prepričan, da ni naključje, da bo papežev pogreb prav dan pred nedeljo božjega usmiljenja. Na ta dan celotna Cerkev slavi prav to, kar v zgornjem citatu na preprost način pojasnjuje pokojni papež.

Zdi se, da nam papež Frančišek s tem podaja še svojo zadnjo lekcijo. Spodbuja nas, naj se prepustimo božjemu objemu, ki je poln usmiljenja.

In če je mogoče od naše zadnje spovedi minilo že veliko časa ali nas od nje odvrača občutek sramu, ker se spovedujemo vedno iste, neprijetne grehe, se velja ponovno spomniti na besede papeža Frančiška: “Bog se nikoli ne utrudi odpuščati! Mi smo tisti, ki se utrudimo prositi odpuščanja.”

V hvaležnosti zato ne pozabimo na poglobljeno molitev za pokojnega papeža in za celotno Cerkev v teh prelomnih časih.