Že ko je lansko leto zdaj že pokojni papež naznanil, da bo v jubilejnem letu blaženi Karlo Acutis razglašen za svetnika, se je porodila ideja, da bi, ko se bo to zgodilo, skupaj z manjšo skupinico mladih iz naše župnije poromali v Rim.
V začetku letošnjega leta so tako stekle priprave in sama organizacija. Dnevi do odhoda so se vztrajno približevali, a sredi devetdnevnice k bl. Acutisu nas je presenetila vest o papeževi smrti. Kot da sama bolečina ob izgubi papeža ni dovolj, nas je že naslednji dan pričakala novica o odpovedi slovesne kanonizacija blaženega Karla.
Ko smo bili že na tem, da romanje odpovemo, je iz Vatikana prišla novica, da bo papežev pogreb v soboto ob desetih zjutraj. Po hitrem premisleku in nekaj telefonskih klicih smo bili odločeni, da bomo romanje izvedli, le namembnost se bo nekoliko spremenila. Če Bog da, se bomo v hvaležnosti udeležili papeževega pogreba, pa tudi na Acutisa ne bomo pozabili. Končno je prišel petek in zgodaj zjutraj smo se z dvema kombijema odpravili proti Rimu. Naš prvi postanek je bil v Orvietu, srednjeveškem mestecu, ki slovi po čudoviti baziliki z izjemno slikovitim pročeljem.
Še izjemnejša pa je zgodba, ki jo ta kraj skriva. Prav tu je neki duhovnik na svojem romanju v Rim daroval sveto mašo, pri kateri je podvomil v Jezusovo resnično navzočnost v posvečeni hostiji.
Pri tem je hostija začela krvaveti, kaplje krvi pa so padale na prtiček na oltarju. Ta dogodek je spodbudil takratnega papeža, da je uvedel zapovedan praznik svetega Rešnjega telesa. Okrvavljen prtiček je danes razstavljen v stranskem oltarju cerkve, kjer smo si, skoraj izborili, sveto mašo tudi mi. Prav o evharističnih čudežih pa je ogromno pisal tudi blaženi Karlo.
Naposled smo le prispeli v Rim, se namestili in že hiteli na skupno molitev, ki se je je udeležilo dvesto tisoč mladih. Po molitvi smo si ogledali osrednji del mesta, fontano Trevi, Panteon, cerkev sv. Ignacija, Španske stopnice in že je bil čas za počitek. Ta pa ni trajal dolgo, saj je budilka zvonila že ob pol petih, ko smo z javnim prevozom in v hitri hoji prehiteli množico romarjev in si zagotovili mesto na trgu svetega Petra. Poglobljeno iz zares doživeto smo tako od blizu spremljali pogreb nam vsem ljubega papeža Frančiška, naša dva duhovnika pa sta pri pogrebu celo somaševala.
Popoldne smo poromali tudi skozi jubilejna sveta vrata Lateranske bazilike, si ogledali antični del Rima in celo obiskali samostan in skromno sobico, kjer je prebivala sveta mati Terezija, spoznali smo celo nekaj sester, ki so jo osebno poznale.
V nedeljo smo se udeležili zaključne slovesne svete maše na trgu svetega Petra ter se nato odpravili proti Assisiju. Tam smo se končno srečali z njim, ki je bil prvi razlog našega romanja – Karlo Acutis. Ko smo obiskali njegove relikvije, je bilo kot srečanje s starim prijateljem, vrstnikom. V tišini smo se lahko kar nekaj minut v molitvenem vzdušju z njim pogovorili in mu priporočili sebe, naše domače in vse, ki so se nam priporočili v molitev.
Sledila je nočna pot domov, kjer je mnoge premagal spanec, pomešan z globoko hvaležnostjo za vse milosti, ki smo jih bili deležni na našem romanju.
Pri tem gre zahvala našemu župniku Boštjanu, duhovniku Miru ter vsem udeležencem, pa tudi staršem za izkazano zaupanje.
Mi vsi pa ne pozabimo na molitev za pokojnega papeža in za kardinalski zbor, ki v teh dneh po navdihu svetega Duha izbira novega papeža.
Danijel Kovačič