Ob zapovedanem prazniku Svetega Rešnjega telesa, ki ga bomo obhajali v četrtek, velja obuditi resnico, ki jo uči naša vera, in sicer, da je Jezus Kristus enako prisoten v mali posvečeni hostiji, kot je bil nekoč, pred 2000 leti, ko je še živel in učil v Judeji.

Sprejeti sveto obhajilo torej pomeni prejeti Kristusa samega, Sina živega Boga. Zato moramo biti še posebej pazljivi, ko sprejemamo sveto hostijo, in to početi s pravo vnemo, zavedajoč se, koga prejemamo. Pri tem so nam lahko v pomoč tudi svetniki, katerim je skupno prav to, da so svojo vero in moč črpali iz evharistije.

O tem nam priča tudi nekoliko manj poznana, pa zato nič manj zanimiva in pomenljiva, zgodba mlade svetnice, svete Imelde, ki se je rodila leta 1322 v Bologni v Italiji. Živela je še v času, ko cerkveni predpisi niso dovoljevali prejem svetega obhajila pred dopolnjenim štirinajstim letom. Toda Imelda, ki je že desetletna vstopila v samostan, kjer so jo vzgajale redovnice, se nikakor ni hotela vdati misli, da bo morala tako dolgo čakati na prejem Jezusa v svoje mlado, goreče srce. Biti »zgolj« pri sveti maši ji ni več zadostovalo, zato je z globoko pobožnostjo in zaupanjem, ki ga premorejo le otroci, molila, da bi bile vse ovire za prejem prvega svetega obhajila umaknjene.

Po obhajanju svete maše, na predvečer pred Vnebohodom leta 1333,  je mlada dominikanska novinka kleče molila in se ljubeče pogovarjala z Jezusom, h kateremu je težila z vso močjo. In »skriti Bog«, po katerem je tako dolgo in tako silno hrepenela, ji je željo, po poročanju vseh očividcev, tudi izpolnil: »Na čudežen način se je hostija prikazala nad Imeldo… Vse je bilo polno luči…naenkrat je duhovnik vzel to hostijo in obhajal deklico.«

Ljubezen je tako premagala vse človeške ovire. Nebesa so odgovorila in prav v tistem trenutku je Imelda, po pričevanju prisotnih, umrla v ljubezenskem zamaknjenju.

Prav njena zgodba je globoko nagovorila sv. papeža Pija X. in ga spodbudila, da je znižal potrebno starost za prejem obhajila na sedanjih 7-8 let, sveto Imeldo pa slovesno razglasil za zavetnico prvoobhajancev.

Priporočimo pa se ji lahko tudi vsi mi, vsakič preden pristopimo k svetem obhajilu, da bi to storili zares spoštljivo in vredno. Sveta Imelda goduje 12. maja, njeno nestrohnjeno telo pa še danes leži v kapeli sv. Sigismunda v Bologni.

Ko bomo torej na praznik svetega Rešnjega telesa zrli v posvečeno hostijo, se vprašajmo, ali tudi zares verjamemo, da so naše oči zazrte v samega Boga? Ali zares, iz srca, kot sveta Imelda, hrepenimo po tem, da ga prejmemo v naša življenja? Mu dovolimo, da nas preobrazi? Naj nam tudi mlada svetnica izprosi teh milosti.