MISLI IN NASVETI SVETNIKOV

Dandanes se zdi, da je preklinjanje preprosto zakoreninjeno v vsakdanji govorici. To še posebej velja za Primorsko, kjer se z raznimi italijanskimi izpeljankami grdo žali Boga. Slišimo, da gre za “narečno posebnost”, za preprosto nezavedno navado ali za način izražanja čustev – jeze, presenečenja ali celo humorja.

Pa vendar – je tak govor zares nedolžen?

Preklinjanje ni le vprašanje kulture, ampak tudi vrednot. Kristjan, ki jemlje vero resno, ne more spregledati moči besed. Jezus je rekel: “Kar pride iz ust, prihaja iz srca.” (Mt 15,18) Kako bi lahko torej srce, v katerem prebiva Bog, njega samega preklinjalo?

Blaženi Carlo Acutis, mlad svetnik današnjega časa, je o tej temi spregovoril zelo jasno. Zavedal se je, da lahko govor blagoslavlja ali preklinja, zdravi ali rani. Nekoč je zapisal: “Žaliti Boga z jezikom je kot da bi ga znova križali. Preklinjanje je rana, ki jo jezik zada duši.”

Carlo je zlasti opozarjal mlade, da ni “kul” preklinjati, temveč da je resnična moč v samonadzoru in spoštljivosti do drugih. Preklinjanje pogosto izvira iz jeze, pomanjkanja potrpežljivosti ali celo praznine, ki jo poskušamo zapolniti z močnimi izrazi – a zaman.

V podobnem duhu je sveti Janez Bosko učil svoje fante: “Kjer se preklinja, tam Bog umolkne.” V njegovih oratorijih je bilo preklinjanje strogo prepovedano, saj je vedel, da z njim izgubljamo Božjo bližino in milost.

Ne iščimo torej izgovorov, preklinjanje iztrebimo iz naših domov s korenino vred. Gre za preprosto logiko – če z molitvijo kličemo Božjega blagoslova na naš dom, kaj kličemo s preklinjanjem?! Hvalevredna je tudi navada, da vsakič, ko slišimo kletvico, zadostujemo s kratko molitvijo, na primer: “Gospod Jezus Kristus, Božji sin, usmili se nas grešnikov.”

Pa vendar se mi, ko si prizadevam to početi, vedno znova pojavi vprašanje – kdaj bo na svetu več molitve, kot je preklinjanja? Kdaj bomo iz navade, rutinsko, skoraj nezavedno molili in klicali Božjega blagoslova, tako kot sedaj preklinjamo?

Kristjan je poklican, da s svojimi besedami gradi, tolaži, moli in blagoslavlja. Naj nas zgled Carla Acutisa in drugih svetnikov spomni, da smo poklicani biti luč in sol svetu, tudi v govoru.