Ob prazniku svetega Danijela, zavetnika naše župnije, se spominjamo neomajnega starozaveznega preroka, ki je v težkih časih ostal zvest Bogu. Živel je v tujini, v izgnanstvu, na babilonskem dvoru, kjer so ga skušali prisiliti, da se odpove svoji veri. Ni se uklonil. Vztrajal je v molitvi in zaupanju v Boga. Zaradi tega so ga vrgli v levjo jamo, a ga zverine niso poškodovale, obvaroval ga je namreč božji angel.

Njegova zgodba nas uči, da vera, molitev in pogum prinašajo božjo bližino in varstvo tudi v največjih preizkušnjah.

Ob tem prazniku pa mi misel beži k še enemu Danijelu, Slovencu, ki je bil prav tako vržen med »leve«. V mislih imam svetniškega kandidata Danijela Halasa.

Rodil se je v Prekmurju in bil duhovnik v času druge svetovne vojne. Vsi so ga spoštovali kot gorečega in modrega duhovnika. Bil je blag in razumevajoč služabnik božjega usmiljenja v spovednici, pobudnik češčenja Jezusovega in Marijinega srca in kot odličen katehet velik prijatelj otrok. Ko so Madžari med drugo svetovno vojno zasedli Prekmurje, je bil konec oktobra 1941 aretiran z lažno obtožbo, da je sodeloval s slovenskimi komunisti in v zaporih je prebil sedem mesecev. »Trpeli ste po nedolžnem kot Kristus,« se je glasil napis njegovih župljanov ob njegovi vrnitvi iz zaporov. A njegovega trpljenja s tem ni bilo še konec, le dve leti po vrnitvi, leta 1945, so ga ugrabili in umorili iz sovraštva do vere, prav ti, komunisti. Hudo so ga pretepli in njegovo truplo odvrgli v reko Muro.

Njegova krivda je bila enaka tisti starozaveznega Danijela – neomajna goreča vera.

»Levi« so sicer njegovo telo pokončali, a njegova duša je iz »levjaka« izšla kot zmagovalka. Prejel je neminljiv venec mučeništva. Verno ljudstvo je hipoma začelo častiti njegov zgled in med množico vencev na pogrebu je bil eden z napisom: »SLAVA MUČENIKU!«  Kljub ustrahovanju so se na njegovem grobu kmalu začele prižigati lučke. Še danes številni romajo na njegov grob in k njegovemu svetlemu zgledu in priprošnji se zateka ves slovenski rod. Le kdo pa se še spominja njegovih krvnikov?

Oba Danijela – tako svetopisemski prerok in naš Halas – sta ostala zvesta Bogu in svojemu poslanstvu. Nista se bala ljudi, ampak sta vse svoje zaupanje stavila na Boga. Učita nas, naj jih v tem posnemamo in vztrajamo v veri, molitvi, dobroti in neomajnem zaupanju v božje varstvo. Preizkušnje pa, naj bodo še tako hude, nas, če jih darujemo Bogu, le zbližujejo z njim.

Naj starozavezni Danijel in božji služabnik Danijel Halas prosita za našo župnijo, za naše družine in za ves slovenski narod.