Na sliki: sveti Janez od Križa

Vsak kristjan se kdaj znajde v obdobju, ko molitev naenkrat postane suha, srce prazno, vera omajana. V takšnih trenutkih se v naših glavah hitro pojavijo vprašanja, kot so: »Kje je Bog? Zakaj ga ne čutim? Zakaj molitev ne prinaša tolažbe?« Te misli nas pogosto puščajo zbegane in osramočene. A dejstvo je, da v tem nismo sami, prav ta vprašanja so si zastavljali tudi največji svetniki.

Eden najbolj ganljivih zgledov je na primer sveta mati Terezija iz Kalkute. Vsi jo poznamo po svojem neumornem služenju najrevnejšim med revnimi in neizmernem zgledu svetosti. A le malo znano dejstvo je, da je v svoji notranjosti več desetletij doživljala globoko duhovno temo. V enem od pisem je zapisala: »V moji duši je toliko protislovij. Tako globoko hrepenenje po Bogu… tako globoko, da je boleče… nenehno trpljenje… in vendarle nobene želje po Bogu… zavrnjena… prazna… brez vere… brez ljubezni… brez gorečnosti. Duše ne privlačijo. Nebesa nič ne pomenijo… zame so kakor prazen prostor..« Njena notranja bolečina je bila globoka – a o njej ni javno govorila, dokler niso po njeni smrti izšla njena zasebna pisma.

Ta »temna noč«, kot jo je imenoval in doživljal že sveti Janez od Križa, ni bila znak pomanjkanja vere. Ravno nasprotno – bila je znamenje zrele in požrtvovalne vere. Mati Terezija, kljub duhovni stiski in občutku zapuščenosti, ni prenehala moliti, delati dobrega in se darovati za druge. Mnoge priče so občudovale, kako je  dnevno ostajala po cele ure pred najsvetejšim zakramentom, kakor popolnoma očarana.

In če pomislimo, da v vsem tem ni občutila nobene tolažbe ali božje bližine, gre za pravo mučeništvo. Znamenje največje vere, upanja in ljubezni je prav v tem, da ob božji podpori vztrajamo tudi v težkih obdobjih duhovnega življenja. Njena zvestoba tudi v »temi« kaže, da ljubezen do Boga ni odvisna od občutkov, ampak od odločitve in zaupanja.

Ko se torej tudi sami znajdemo v duhovni puščavi, je izrednega pomena, da se takrat ne zapremo vase in ne obupamo. Bog je bližje, kot si mislimo – tudi če ga ne čutimo. Ti občutki so pogosto znamenja rasti v duhovnem življenju, saj nam pomagajo, da vere ne gradimo zgolj na čustvih in občutjih, ampak na razumni odločitvi in zaupanju v Boga.

Pomembno je, da kljub vsemu vztrajamo pri dnevni molitvi in rednem zakramentalnem življenju. Svoje trpljenje in stiske pa darujemo Jezusu, ki je tudi sam svojo »temno noč duše« doživljal na križu, o čemer pričajo njegove besede: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?«

Če je torej tudi Jezus poznal to izkušnjo, potem v njej zagotovo nikoli nismo sami. In prav iz tega se lahko rodi globlja, čistejša vera.