Pretekli petek smo obhajali največji Marijin praznik, ob katerim mi na misel prihajajo besede velikega Marijinega častilca, svetega Ludvika Monfortskega: “Marija je najzanesljivejša, najkrajša in najpopolnejša pot k Jezusu.” In ko govorimo o velikih Marijinih častilcih, ne moremo mimo svetnika, katerega god smo obhajali dan pred omenjenim praznikom, to je sveti Maksimilijan Kolbe.
Že kot otroku se mu je nekoč, ko se je v skrbeh spraševal o svoji prihodnosti, prikazala Marija. Sam ta dogodek opisuje takole: “Zagledal sem Marijo in jo vprašal, kaj bo iz mene. Ona pa je v rokah držala dva venca: belega in rdečega. Ljubeznivo me je pogledala in vprašala, katerega želim. Bel pomeni, da bom vedno ostal čistega srca, rdeč pa, da bom umrl mučeniške smrti. Odgovoril sem: ‘Oba hočem!’ Nasmehnila se je in izginila.”
Po tem dogodku se ji je popolnoma izročil. Kot mlad duhovnik, minorit, je ustanovil Vojsko Brezmadežne, skupnost, katere člani so si aktivno prizadevali, po priprošnji Marije, spreobračati svet. Kasneje je ustanovil njej posvečen samostan, v katerem je skupaj s sobrati začel izdajati časopis Vitez Brezmadežne, ki je dosegel rekordne naklade.
Ob začetku leta 1941, ko je Poljsko zasedla nacistična Nemčija, so aretiral tudi njega in ga nazadnje poslal v zloglasni Auschwitz. Neke julijske noči so iz taborišča pobegnili trije ujetniki.
Zato so poveljniki taborišča za kazen izbrali 10 ljudi. Te so nameravali v bunkerju izstradati do smrti, da bi s tem druge ujetnike odvrnili od nadaljnjih poskusov pobega.
Eden od izbranih mož, Frančišek Gajowniczek, oče osmih otrok, je začel glasno tožiti. Takrat je Kolbe storil nepredstavljivo junaško dejanje – prostovoljno je stopil na njegovo mesto in se odločil za smrt.
V celici je ostale može spodbujal z molitvijo in mislijo na nebesa. Vsakič, ko so stražarji preverili stanje, so ga našli klečečega v molitvi in iz celice se je ves čas slišalo petje k Mariji. Počasi so jetniki umirali drug za drugem. Zadnji je pri življenju ostal sveti Maksimilijan. Stražarji so se naposled odločili, da ga bodo usmrtili z injekcijo strupa. Njegove zadnje besede so bile: “Ave Marija!”.
Papež Janez Pavel II. ga je leta 1982 v Vatikanu razglasil za svetnika, pri čemer je bil kot živa priča prisoten tudi Frančišek Gajowniczek s svojo družino.
Nekoč je Kolbe zapisal: “Veliko moramo moliti, da bi lahko bolje razumeli pomen besed, ki jih je Brezmadežna izgovorila v uri oznanjenja: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi!« Naj se zgodi, kar hoče Bog. V teh besedah je zajeta vsa blaženost, toda tudi naša naloga tukaj na zemlji.” Sam je te besede dodobra razumel in to nalogo izpolnil v polnosti. Kot Marija je izrekel svoj “fiat” in izvršil največje dejanje ljubezni – daroval svoje življenje za bližnjega, za Boga.
To zmorejo le tisti, ki se z otroškim zaupanjem izročijo Brezmadežni, ki jih varno in zanesljivo vodi k svojemu sinu. Tudi sami se ji lahko izročimo. To lahko storimo tudi z molitvijo, ki jo je napisal sam sveti Maksimilijan Kolbe:
Brezmadežna, Kraljica nebes in zemlje, pribežališče grešnikov in naša najbolj ljubezniva Mati, ki ti je Bog zaupal ves red usmiljenja, jaz, nevreden grešnik, padam k tvojim nogam in te ponižno prosim, da mene in vse, kar sem in imam, sprejmeš za svojo stvar in lastnino, skupaj z vsemi močmi moje duše in telesa, vsem življenjem, smrtjo in večnostjo, kakor ti ugaja. Amen.