Tedenska oznanila št. 617

Bl. Alojzij Grozde

Lojze Grozde se je rodil 27. maja 1923 v Gorenjih Vodalah, župnija Tržišče. Ker je bil nezakonski otrok, je bil v svojem otroštvu pogosto zapostavljen, saj ni smel živeti skupaj s svojo materjo, temveč je odraščal pri svojem starem očetu in teti Ivanki. Kljub tej zgodnji zaznamovanosti se je razvil v bistrega fanta in odličnega učenca. Zato je bil sprejet na klasično gimnazijo v Ljubljani. Tam je bival v Marijanišču in kmalu vstopil v Marijino kongregacijo ter postal aktiven član Katoliške akcije. Med svojimi sovrstniki se je odlikoval kot marljiv dijak, nadarjen pesnik, predvsem pa  je bil daleč naokoli poznan zaradi svojega doslednega in vzornega krščanskega življenja. Prežet s Kristusovim duhom

in s pobožnostjo do Božje Matere Marije je v vsakodnevnih opravilih dokazoval, kako je mogoče živeti ideal svetosti v vsakdanjem življenju. Sicer tudi Lojzetu pot do svetosti ni bila mehko postlana. V mladostnih bojih s svojim značajem je tudi on potreboval veliko moči, ki jo je prejemal pri vsakodnevnem obhajilu in v vztrajni molitvi in priprošnji Mariji.

V predvojnem in vojnem času so se politične razmere na slovenskem vztrajno zaostrovale. Z ene strani so prebivalstvo stiskali okupatorji, z druge strani pa se je med Slovenci čutila vedno večja napetost med dotedanjimi družbenopolitičnimi avtoritetami in komunistično usmerjenim taborom. Kot mlad razgledan človek in buden kristjan je tudi Grozde spremljal razmere v domovini in z žalostjo v srcu opazoval nekatera dejanja neupravičenega nasilja nad brati Slovenci. Vendar Lojze Grozde se je zaradi svojega globoke verskega prepričanja odločil, da se na kruto nasilje ne bo odzval z novim nasiljem, temveč z globoko molitvijo in žrtvijo.

Ko se je v božičnih počitnicah leta 1942 odpravil iz Ljubljane domov na Dolenjsko, da bi v krogu družine obhajal božične praznike, so ga na Mirni na novo leto 1943 zajeli partizani. Pod krivo obtožbo so ga mučili in ubili. Lojze Grozde je tudi v tem trpljenju do konca ostal zvest temeljnim krščanskim idealom – odpuščanju in ljubezni do bližnjega (celo sovražnika). V tej ljubezni do Kristusa in Cerkve je komaj dvajsetleten daroval svoje življenje. Njegovo mučeno truplo so kasneje, v februarju, našli otroci, ko so nabirali prve zvončke v gozdu pod mirnskim gradom. Pokopali so ga na pokopališču v Šentrupertu. Že takoj po smrti so se mu ljudje v molitvi priporočali kot mučencu za vero.

MISLI IN NASVETI SVETNIKOV

V današnjem času pogosto slišimo stavek: »Sem veren, a ne hodim v cerkev.« Mnogi trdijo, da v Boga sicer verujejo, da jim je Jezus celo blizu, a da Cerkvi kot instituciji ne zaupajo, pogosto celo nasprotujejo. Zakramenti se jim zdijo nepomembni, celo nepotrebno breme. Vse več je tako takih, ki hočejo vero brez Cerkve, Kristusa brez zakramentov, duhovnost brez občestva.

Toda to ni vera, kot so jo živeli svetniki. Prav oni, ki so najbolj goreče ljubili Boga so, prav nasprotno, pokazali, kako globoko in neločljivo je Cerkev vtkana v pot do svetosti.

Sveti Janez Pavel II. je dejal, da Cerkev ni “institucija proti človeku”, temveč »mati in učiteljica, ki nas vodi k odrešenju.« Kristus je Cerkvi zaupal svojo besedo, zakramente in milosti – vse tisto, kar potrebujemo, da bi lahko v polnosti živeli kot božji otroci.

Zato je Cerkev – kljub človeški nepopolnosti njenih članov – božje delo. Sam Kristus jo je ustanovil in ji obljubil, da je »vrata podzemlja ne bodo premagala« (Mt 16,18). Kdor jo zavrača, zavrača tudi nekaj, kar je Kristus sam postavil kot sredstvo zveličanja.

Pretekli četrtek smo obhajali god svetega papeža Pija X., velikega prenovitelja Cerkve v začetku 20. stoletja. Ta svetnik je vse svoje življenje vneto branil pomen zakramentov, še posebej evharistije, in želel, da bi se ljudje čim bolj pogosto z njo hranili.

Pij X. je jasno učil, da ni resničnega krščanskega življenja brez Cerkve.         

V enem izmed svojih najmočnejših izrekov je zapisal: “Jezusa Kristusa se ne more ločiti od Cerkve, kakor se ne more ločiti glave od telesa, zakaj Kristus in Cerkev sestavljata eno samo celoto.”

Na drugem mestu pa je, na njemu značilen, izrazito jasen način dejal: »Poti, ki vodi h Kristusu, ni težko najti: to je Cerkev.«

Iz vsega tega sledi, da nihče ne more ljubiti Kristusa, pa hkrati zavračati Cerkve. Cerkev je Kristusovo telo. Zakramenti so njegov dotik. Nauki Cerkve so razlaga njegove besede. Vse to je dar za nas – da bi na tej poti ne hodili sami, temveč kot skupnost, ki jo vodi, podpira in posvečuje Kristus.

Kristjani nismo posamezniki, ki bi si vsak po svoje izbirali, kaj iz vere bomo vzeli. Cerkev ni samopostrežna trgovina, kjer si vzamemo samo to, kar nam je všeč. Je dar, ki nam ga daje Bog in ki ga lahko prejmemo le v celoti.

Zato se ne oddaljujmo od Cerkve, ampak si jo prizadevajmo vse bolj ljubiti, zanjo moliti in jo predvsem živeti. Cerkev je namreč tista, ki nam daje krst, evharistijo, odpuščanje grehov ter tudi skupnost in tolažbo v najtežjih trenutkih življenja. Svetniki so jo ljubili – in prav po njej postali to, kar so.          

Sodelavec oznanil

ŽUPNIJA DORNBERK

• Jutri v ponedeljek so uradne ure.
• Blagoslov torb bomo imeli v nedeljo, 31.8. Veroučenci povabljeni, da torbe in učbenike prinesete pred oltar.
• Srečanje ŽPS bo v četrtek po maši.
• Maše med tednom bodo ob 19.30.
• Srečanje za zborovodje in organiste bo v petek po maši.

ŽUPNIJA PRVAČINA

• Blagoslov torb bo v nedeljo pri maši. Veroučenci povabljeni, da torbe in učbenike prinesete pred oltar.

ROMANJE ZA MLADE na Malto bo okvirno med 25. in 31.10. Prijavijo se lahko od prvega letnika dalje. Z letalom in nato z javnim prevozom si bomo ogledali največje znamenitosti te otoške državice, trenutna okvirna cena za prenočišče in letalo je 170€. Vabljeni! Prijave zbiramo do 5.9. na QR kodo ali na e-mail na oznanilih.