Usmiljenje in odpuščanje je zasidrano v samo središče krščanske vere. To je tudi glavno sporočilo neverjetne zgodbe, ki jo bom danes delil z vami. Vsem nam je že poznana mlada svetnica Marija Goretti, tokrat pa bi se rad osredotočil na njenega morilca Alessandra Serenelli.

Leta 1902 je Alessandro kot dvajsetletnik zabodel 11-letno Marijo, potem ko je zavrnila njegove nečiste namere. Umrla je naslednji dan in njene poslednje besede so bile namenjene prav njegovemu krvniku: »Odpustim mu. In želim, da je z menoj v nebesih.«

Alessandro je bil obsojen na 30 let zapora. Prva leta ni pokazal popolnoma nič kesanja. Neko noč, pa je v sanjah k njemu prišla Marija (Goretti) in mu izročila 14 lilij – prav toliko krat jo je zabodel. Takrat se je v njem začel resničen preobrat. Prosil je za spovednika in začel živet zgledno krščansko življenje. Njegovo prvo dejanje po odpustu iz zapora je bil obisk ostarele matere Marije Goretti, kjer jo je skesan prosil odpuščanja in ga tudi prejel.

V poznejših letih se je pridružil kapucinskemu samostanu kot tretjerednik, tik pred smrtjo, je sam napisal pismo, v katerem je iskreno opisal svojo pot spreobrnjenja. Pismo je čudovito in navdihujoče, zato ga delim v celoti:

»Star sem skoraj 80 let. Smrt je blizu. Ko gledam na svojo preteklost, vidim, da sem v mladosti izbral slabo pot, ki me je pripeljala v pogubo. Na moje vedenje so vplivali tisk, množični mediji in slabi zgledi, ki jim večina mladih sledi brez razmisleka. Tudi jaz sem ravnal tako. Nisem se zmenil za nič. Bilo je veliko plemenitih in dobrih ljudi okoli mene, a jih nisem poslušal, ker me je neka slepa sila potiskala v napačno smer. Pri dvajsetih sem zagrešil zločin iz strasti. Danes je ta spomin zame nekaj grozljivega. Marija Goretti, danes svetnica, je bila moj dober angel. Poslana mi je bila po previdnosti, da me vodi in reši. Še vedno nosim v srcu njene besede opomina in odpuščanja. Molila je zame, posredovala je za svojega morilca. Sledilo je trideset let zapora. Če bi bil polnoleten, bi bil obsojen na dosmrtni zapor. Kazen sem sprejel, ker sem vedel, da sem kriv. Mala Marija je postala moja luč, moja zaščitnica. Z njeno pomočjo sem se med 27 leti zapora trudil živeti pošteno, prav tako po izpustitvi. Bratje kapucini iz Marke so me sprejeli z angelsko ljubeznijo – ne kot služabnika, ampak kot brata. Z njimi živim že 24 let.

Zdaj v miru čakam, da bom smel gledati Boga, spet objeti svoje drage in biti poleg svojega angela varuha – male Marije – in njene drage matere, Assunte. Upam, da bo to moje pismo komu služilo kot lekcija, naj se izogne zlu in vedno hodi po pravi poti, kakor majhni otroci. Čutim, da vera s svojimi zapovedmi ni nekaj, kar lahko zanemarimo – temveč resnična tolažba, resnična moč v življenju in edina varna pot v vseh okoliščinah – tudi v najbolj bolečih.«

Tudi zanj danes poteka postopek za beatifikacijo in na njegovo priprošnjo se dogajajo števila uslišanja in čudeži. Zgodba Marije in Alessandra tako ni zgodba o tragediji, ampak predvsem zgodba o Božji milosti in neizmerni moči odpuščanja.