Na današnji dan, v nedeljo, 19. oktobra 2025, bo v Rimu slavnostno razglašenih sedem novih svetnikov, ki prihajajo z različnih koncev sveta in iz različnih življenjskih okolij.
Na hitro jih spoznajmo:
Bartolo Longo
Rojen v Italiji (1841), je v mladosti zapadel v spiritualizem in celo satanizem. Po krizi vere in srečanju z božjo milostjo se je spreobrnil in postal goreč podpornik molitve rožnega venca. Ustanovil je svetišče v Pompejih ter posvetil svoje življenje za uboge in goreče. Širil je tudi ljudsko pobožnost rožnega venca.
María Troncatti
Italijanka, redovnica, ki je delovala kot misijonarka med domorodnimi ljudstvi v ekvadorski Amazoniji. Pridobila je ljubeč vzdevek “Madrecita” (“mala mati”) zaradi predane skrbi in nežnosti do preprostega ljudstva, zlasti v težkih razmerah.
Vincenza Maria Poloni
Soustanoviteljica Sester usmiljenja v Veroni. Živela je preprosto življenje, posvečeno skrbi za bolne in uboge, soustvarjala skupnost usmiljenja, ki živi še danes.
José Gregorio Hernández
Zdravnik iz Venezuele, znan kot “zdravnik ubogih”, ki je mnogim pomagal brez plačila. Združeval je medicinsko znanje z globoko vero in svojo poklicanost razumel kot služenje telesnemu in duhovnemu zdravju svojih pacientov.
María del Carmen Rendiles Martínez
Venezuelka, redovnica, ustanoviteljica kongregacije Jezusovih služabnikov iz Caracasa. Delovala je v svetosti in skromnosti ter prispevala k rasti cerkvene skupnosti v Latinski Ameriki.
Ignatius Choukrallah Maloyan
Armenski katoliški nadškof, mučenec za vero v času preganjanja kristjanov v otomanskem cesarstvu v začetku 20. stoletja. Zavračal je prehod v islam in je bil mučen zaradi trdne zvestobe Kristusu.
Peter To Rot
Preprost oče, mož, katehet in mučenec iz Papue Nove Gvineje. V času japonske okupacije je kljub prepovedi nadaljeval tajno katehetsko delo, zagovarjal pomen zakona in družine in bil prav zaradi svoje goreče vere okrutno usmrčen.
Vsak od teh novih svetnikov ima svojo edinstveno pot: nekateri so prišli iz teme in padcev (Bartolo Longo), drugi so širili božjo ljubezen v novih redovih in kongregacijah (Troncatti, Poloni, Rendiles), spet tretji so stali trdno pred preizkušnjami in branili vero vse do smrti (Maloyan, To Rot). José Gregorio Hernández pa nas opominja, da lahko v vsakdanjem poklicu zdravnika – ali kateregakoli poklica – prinašaš Kristusa, v kolikor svoje delo opravljaš z vero in dobroto.
Če smo kdaj dvomili, da je možno živeti svetost v naših družinah, poklicih ali v trpljenju, naj njihova pričevanja ponovno razsvetlijo naša srca ter nas opogumijo in spodbudijo. Vsak ima namreč svojo pot svetosti, ki je edinstvena in samosvoja.
Razglasitev sedmih novih svetnikov tako ni le zgodovinski dogodek za Cerkev, temveč vabilo za nas vse, naj nas ti novi svetniki spremljajo in navdihujejo na naših lastnih poteh svetosti