Ko na praznik vseh svetih dvignemo pogled k nebu in z občudovanjem zremo v svetnike, nas Cerkev takoj naslednji dan – 2. novembra, na vernih duš dan – povabi, da svoj pogled preusmerimo k našim rajnim, ki še niso dosegli nebeških vrat. Ta dan nas posebej spodbuja, da svoje molitve, dobra dela in svete maše namenimo za vse duše, ki se še očiščujejo v vicah. Same si v tem stanju ne morejo več pomagati, zato lahko računajo le na našo pomoč.

O pomenu molitve za duše v vicah na slikovit način priča kronika reda manjših bratov:
V Parizu je v frančiškanskem samostanu umrl mlad redovnik, ki so mu zaradi njegovega zglednega življenja nadeli ime Angelicus – »angelski«. Njegov sobrat, profesor bogoslovja, ki ga je z njim vezalo globoko prijateljstvo, ni daroval zanj predpisanih treh svetih maš, prepričan, da je prijatelj že v nebeški slavi. Nekaj dni kasneje pa se je zjutraj, med sprehodom po samostanskem vrtu, pred njim prikazal pokojni brat in ga prosil za sočutje: »Trpim v vicah in čakam, da opraviš zame tri svete daritve.«

Ko ga je sobrat presenečeno vprašal, kako je to mogoče, saj je bil vedno svet in zvest, mu je Angelik odgovoril: »Kljub tvoji učenosti ne razumeš, kaj pomeni biti popolnoma čist pred Bogom.« Nato je izginil kakor dih vetra. Profesor je takoj daroval maše zanj – in kmalu zatem začutil notranji mir, znamenje, da je njegov prijatelj dosegel nebo.

Podobno moč molitve za rajne potrjuje tudi sv. Gregor Veliki, ki je v Rimu odredil, naj se za umrlega meniha Justa, ki se je moral očistiti greha navezanosti na bogastvo, daruje trideset svetih maš. Po zadnji maši se je pokojni prikazal, obsijan z lučjo, in sporočil, da je dosegel nebesa. Iz te izkušnje so v Cerkvi nastale tako imenovane gregorijanske maše – trideset zaporednih maš za dušo rajnega.

Naj nas ti zgodbi spodbudita k goreči molitvi za pokojne in k osebnemu spreobrnjenju.
K temu nas spodbuja tudi sv. Janez Pavel II.:

»Spodbujam katoličane, naj goreče molijo za vse umrle, za svoje družinske člane in za vse naše pokojne brate in sestre, da bi dosegli odpuščanje kazni za svoje grehe in slišali Gospodov klic: ›Pridi, moja draga duša, k večnemu počitku v naročje moje dobrote.‹«

Ob koncu pa se lahko nekoliko zaustavimo ob misli na dušo, ki po zaslugi naših molitev doseže nebesa. Predstavljajte si, kako bo v nebesih polna hvaležnosti prosila Boga za nas! Iz tega sledi, da je vsaka molitev namenjena dušam v vicah vedno koristna tudi za našo osebno svetost.