Sveti pater Pij je imel božič neizmerno rad. Že kot otrok je gojil posebno pobožnost do novorojenega Jezusa in jo z veliko ljubeznijo ohranil vse svoje življenje. Zanj božič ni bil le praznik spomina, temveč živo srečanje z Bogom, ki se ponižno približa človeku.

Kapucinski pater Joseph Mary Elder pripoveduje, da je pater Pij v svojem domačem kraju Pietrelcina jaslice pripravljal kar sam. Z delom je začel že v oktobru. Medtem ko je s prijatelji pasel ovce, je iskal glino in iz nje oblikoval majhne kipce: pastirje, ovce in svete tri kralje. Največ pozornosti pa je namenil detetu Jezusu. Kip je znova in znova popravljal, dokler ni začutil, da je tak, kot mora biti. Že tedaj se je razodevala njegova globoka ljubezen do skrivnosti učlovečenja.

To otroško, a hkrati globoko pobožnost je pater Pij ohranil tudi kot redovnik. V pismu svoji duhovni hčerki je zapisal: »Ko se je začela božična devetdnevnica v čast detetu Jezusu, se mi je zdelo, kot bi se moj duh znova rodil v novo življenje … kot da bi bilo moje srce premajhno, da bi sprejelo vse nebeške blagoslove.«

Zanj je bila polnočna maša vrhunec božičnega praznovanja. Maševal je dolgo in z izjemno zbranostjo. Priče so govorile o posebnem veselju, ki je žarelo z njegovega obraza, ko je stal pred oltarjem.

Nekoč je v nekaj besedah povzel svoje veselje: »Vsi Cerkveni prazniki so lepi … da, velika noč je poveličanje … toda Božič ima nežnost, otroško milino, ki mi prevzame celotno srce.«

Nekateri so bili celo priča skrivnostnim videnjem. Renzo Allegri pripoveduje, da je nekoč med molitvijo rožnega venca videl patra Pija, kako je v naročju držal novorojenega Jezusa, ovitega v sij svetlobe. Podobno izkušnjo je opisal tudi pater Raffaele da Sant’Elia, ki je neko božično noč videl patra Pija, kako je hodil proti cerkvi, obdan z lučjo, v naročju pa je nosil dete Jezusa.

Ti čudežni dogodki niso namenjeni zgolj potešitvi naše radovednosti, temveč nas vodijo k samemu bistvu: pater Pij je Jezusu izročil svoje srce. Njegovo življenje nas vabi, da tudi mi za božič storimo enako. Ko bomo stopili k sveti evharistiji, bomo Jezusa resnično prejeli – živega in resnično navzočega. Položimo ga v jasli svojih src, da bo v njih našel prostor, toplino in ljubezen. Takrat bo božič postal resničen tudi za nas. Naj bo to tudi moje božično voščilo vsem, ki berete te vrstice.