Na sliki z leve proti desni: sv. Avguštin, sv. Katarina Sienska in sv. Janez Vianney

Cerkev ni le zgradba iz kamna, temveč živo občestvo vernikov, Kristusovo telo, ki spremlja človeka od rojstva do smrti. V njej nas Bog spremlja na najbolj odločilnih trenutkih našega življenja. Po zakramentih Cerkev stoji ob nas na poti rasti, iskanja, veselja, trpljenja in nenazadnje tudi slovesa. Nežno, a hkrati odločno, nas vodi k polnosti življenja v Bogu.

Naša pot v Cerkvi se začne pri krstu. Takrat smo, pogosto še kot otroci, sprejeti v Božjo družino. Apostol Pavel piše: »Vsi, ki ste bili krščeni v Kristusa, ste Kristusa oblekli« (Gal 3,27). Krst ni le obred, temveč novo rojstvo, začetek življenja vere, v katerem nismo več sami. Cerkev nas sprejme, moli za nas in nas zaupa Božji ljubezni.

Sledi obhajilo, ko se prvič srečamo z Jezusom v evharistiji. Cerkev nas uči, da je sveto obhajilo hrana za dušo, kruh življenja. Sv. Avguštin je zapisal: »Postanite to, kar prejemate – Kristusovo telo.« Evharistija nas ne le povezuje s Kristusom, temveč tudi med seboj. Ob oltarju postajamo bratje in sestre, eno telo v Kristusu.

Na poti odraščanja nas Cerkev okrepi z birmo, zakramentom Svetega Duha. Takrat smo poslani, da vero ne le živimo zase, ampak jo tudi pričujemo. Sv. Katarina Sienska je zapisala: »Če boste to, kar morate biti, boste vžgali ves svet.« Birma nas utrjuje, da v svetu ne ostanemo nemi, temveč pogumni, odrasli in dejavni pričevalci evangelija..

Ko se na tej poti spotaknemo, Cerkev ostaja sočutna mati. Po zakramentu sprave nas znova sprejme v objem usmiljenega Očeta. Sv. Janez Vianney je dejal: »Bog je hitrejši v odpuščanju, kot je človek v grešenju.« Spoved nas uči, da svetost ne pomeni brezhibnosti, ampak vztrajanje v vračanju k Bogu.

Cerkev spremlja tudi velike odločitve življenja: v zakramentu zakona blagoslavlja ljubezen moža in žene, v duhovništvu in redovništvu pa darovano življenje za Boga in ljudi.

Posebno nežno Cerkev stoji ob človeku v bolezni in ob koncu zemeljske poti. Po zakramentu bolniškega maziljenja prinaša tolažbo, moč in notranji mir, po sveti popotnici pa bolnika poveže z Jezusom, ki hodi z njim tudi skozi vrata smrti. To niso zakramenti obupa, temveč zakramenti upanja – znamenja, da bomo tisti, ki smo s Kristusom umrli, z njim tudi živeli.

Sv. Janez Krizostom je Cerkev slikovito opisal: »Cerkev je pristanišče za tiste, ki jih premetavajo valovi sveta.« V njej človek vedno najde zavetje, smer in upanje. Naj bomo hvaležni za sveto katoliško Cerkev, ki nas kot zanesljivo pristanišče spremlja v vseh obdobjih življenja. V njej se namreč uresničujejo Kristusove besede: »Glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,20).