Na sliki: Jezusov krst

Danes je v naši župniji ponovno poseben praznik – praznik svetega krsta. Dogodek, ki je navzven preprost, v resnici odpira globoko skrivnost vere. Cerkveni očetje učijo, da je naš krst upodobljen v krstu Jezusa v reki Jordan: kar se je takrat zgodilo vidno, se danes resnično in učinkovito dogaja v duši vsakega krščenca.

Evangelij pripoveduje, da so se ob Jezusovem krstu zgodile tri velike stvari: Sveti Duh je prišel nadenj, nebeški Oče je razodel, da je njegov ljubljeni Sin in nebesa so se odprla. Te tri skrivnosti zaznamujejo tudi vsak naš krst.

Najprej: Sveti Duh pride v dušo krščenca. Ne prihaja sam, temveč kakor kralj, ki vstopa s sijajem in spremstvom. To spremstvo je posvečujoča milost in z njo vsi darovi, ki jih Bog vliva v dušo. Sveti Ciril Jeruzalemski primerja krst s ponovnim rojstvom, ko pravi: »V istem trenutku ste umrli in se rodili; ista voda vam je bila grob in mati.« Darovi, ki jih prejmemo, nas popolnoma prenovijo, prerodijo.

Druga skrivnost: po krstu postanemo Božji otroci.

Kar je Oče izrekel nad Jezusom: »Ta je moj ljubljeni Sin« (Mt 3,17), po milosti velja tudi za nas. Krst nas naredi za Božje otroke ter dediče nebeškega kraljestva. Zato sveti papež Leon Veliki opozarja: »Kristjan, spoznaj svoje dostojanstvo.« Kakšno veselje je Boga klicati – Oče!

In tretjič: nebesa so se odprla. Krst nam odpre pot v nebeško kraljestvo. Sveti Avguštin jasno uči: »Krst je zakrament vere, po katerem se človeku odpre pot v večno življenje.« Od tega trenutka naprej smo poklicani hoditi po poti, ki vodi v Božji dom.

To resnico je v eni izmed svojih pridig slikovito ponazoril znameniti slovenski pridigar Mihael Opeka z zgodbo iz zgodovine Cerkve: »Leta 496 je sveti Remigij krstil frankovskega kralja Klodvika. Da bi bil poganski kralj od krsta čim bolj prevzet in da bi se njegovo srce napolnilo s svetim spoštovanjem, je škof dal katedralo v Reimsu čudovito okrasiti. Tla in stene so bile prekrite z dragocenimi preprogami; venci so krasili oltar, krstno kapelo in stebre; najdragocenejši balzami in dišave pa so napolnili cerkev z nebeškim vonjem. Kralj je bil ob vstopu povsem prevzet in je vprašal škofa: »Oče, ali je to tisto kraljestvo, ki si mi ga obljubil?«. »To ni še niti njegova senca,« je odgovoril škof in pokazal na krstni kamen. »Glej, tam so vrata, ki vodijo v obljubljeno kraljestvo!«

Zares, nobena stvar na zemlji ni niti približek nebesom. Tam je čista lepota, čisto veselje, popoln mir in neizrekljiva blaženost. O blažena vrata v to kraljestvo – blaženi sveti krst!«

Naj nas današnji praznik svetega krsta v naši župniji spomni, kaj smo prejeli in kdo smo postali. Varujmo milost krsta, živimo kot Božji otroci in vztrajno hodimo po poti, ki vodi v večno domovino.