Na sliki: Jezuso v vrtu Getsemani

V sredo stopamo v sveti postni čas. Že od nekdaj je Cerkev ta čas razumela kot posebno milostno obdobje. Verniki so, po stari navadi, pogosto prisluhnili postnim pridigam, ki so vabile k spravi z Bogom in bližnjimi, k pokori ter predvsem k dobri pripravi na največji krščanski praznik – veliko noč.

Zato sem sklenil, da bomo v postnem času tudi sami prebirali razmišljanja, povzeta po znamenitem slovenskem pridigarju Mihaelu Opeki. Cerkev nam v tem času posebej priporoča, da se poglabljamo v Kristusovo trpljenje. Zato se bomo vsak teden zaustavljali ob posameznih prizorih pasijona, da bi bolje razumeli, kaj je Jezus prestal za naše odrešenje.

Prvi prizor nas vodi na Oljsko goro. Tam se razodeva vsa globina Jezusove človeške bolečine. Evangeliji pripovedujejo, da se je njegov znoj spremenil v krvave kaplje, ki so padale na tla. Kaj se je dogajalo v njegovi notranjosti?

Najprej je v duhu jasno videl vso grozo trpljenja okrutne smrti, ki ga je čakala: vojake, poljub izdaje, zapuščanje apostolov, bičanje, odprte rane, žeblje, zvok kladiva in križ. Ker je bil resničen človek, ga je zajel smrtni strah in iz njegovega srca se je dvignila molitev: »Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene.« A ker je bil tudi pravi Bog, je dodal besede popolne izročitve: »Vendar ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi.«

V tem Jezusovem boju lahko najdemo veliko tolažbo za nas. Tudi nas čaka zadnja ura, trenutek preizkušnje in slovesa. Jezus, ki je krvavi pot potil v vrtu Getsemani, naj nam takrat ostaja blizu in nas tolaži.

Jezusovo trpljenje pa je bilo tudi v tem, ker je vedel, da bo njegovo trpljenje in smrt za mnoge zaman.

Videl je, kako se bo njegova milost teptala, njegovo ime preklinjalo, njegovo Cerkev preganjalo, kako bo svet trmasto odklanjal njegovo odrešilno roko. Ob tem pa je v duhu zagledal tudi tolažečo množico tistih, ki bodo po njegovem trpljenju in vstajenju rešeni in pridruženi nebeškemu zboru. Slednje mu je dajalo tolažbe.

Njegovo daleč najhujše trpljenje pa je bilo v tem, ker je pred seboj jasno videl ves greh sveta: greh, ki je bil, ki je in ki bo. Tudi naše osebne grehe je takrat gledal v solzah in zdihljajih. Vso grešnost sveta je tisti večer vzel nase, ne da bi ga ta omadeževala, pač pa, ker je hotel za omadeževane zadostiti. Skupaj z grehom je šel v smrt in ga z vstajenjem za vedno premagal.

Ob vsem tem se moramo iskreno vprašati: kako pa mi gledamo na greh? Jezusu je ob misli nanj pritekel krvavi pot in zajela ga je smrtna groza. Greh ga je tako bolel, da je pod njegovo težo skoraj omahnil še pred križem. Kaj pa mi? Greh obžalujemo ali smo se nanj navadili? Smo postali brezbrižni? In kako gledamo na smrt – kot na resen prehod, pred katerim bomo stopili pred Boga, ali kot na nekaj oddaljenega, o čemer raje ne razmišljamo? Postni čas nam je dan prav zato, da se predramimo. Zdaj je čas milosti, čas, ko nam Bog še posebej odpira vrata usmiljenja. Sklenimo še danes, da bomo v letošnjem postu opravili iskreno in temeljito spoved, se spravili z Bogom in ljudmi ter z očiščenim srcem stopili naproti velikonočni zmagi življenja.