Na sliki: Juda Iškarijot poljubi Jezusa

Nadaljujemo z našim postnim razmišljanjem o Kristusovem trpljenju. Tokrat se ustavimo ob prizoru, ki sledi krvavemu potu na Oljski gori – ob izdaji Juda Iškarijota, ki je eden najbolj pretresljivih dogodkov v evangeliju.

V tišini noči, ko je Jezus v smrtni stiski molil k Očetu, se mu približa Juda. Z znamenjem prijateljstva, s poljubom, izda svojega Učitelja. Nanj, ki je ozdravljal bolnike, odpuščal grehe in razodeval Božjo ljubezen, pridejo z meči in gorjačami. Sveti Janez Krizostom ob tem zgroženo vzklikne: »Izdati njega, ki z eno samo besedo drži pokonci vesoljstvo; neskončnega, Stvarnika nebes in zemlje; prodati za sramoten kup njega, čigar cena je neizmerna! Kakšen greh!«

Zakaj je Juda to storil? Evangeliji in cerkveni očetje ne puščajo dvoma. Sveti Janez Krizostom pravi, da je bil vzrok lakomnost – neredna strast srca. Juda je bil že prej tat; iz skupne denarnice Jezusovih učencev je jemal zase. Greh se nikoli ne začne naenkrat – raste počasi, dokler človeka ne zaslepi.

In tu se moramo ustaviti tudi mi. Mar ne izdajamo Jezusa tudi danes? Morda ne s poljubom, pa vendar z dejanji. Kolikokrat smo pripravljeni narediti krivico za majhen dobiček, za denar, ugodje, trenutni užitek ali aplavz sveta? Zaveži orla z eno samo vrvico in dovolj je, da pade in si polomi krila.

Naša duša je kot orel, poklicana k višavam, a ena sama neukročena strast jo lahko pahne na tla. Pa naj bo to napuh ali lakomnost ali nečistost, nevoščljivost ali katerakoli druga. Zato je postni čas, čas boja proti strastem.

Ko je Jezus prejel smrtno obsodbo, je Juda zapekla vest. O, ko bi ga ta vest pripeljala nazaj k Jezusu! Ko bi se vrgel predenj in prosil odpuščanja! Mar ga ne bi Jezus sprejel, kakor je sprejel Magdaleno, Petra po zatajitvi in mnoge druge grešnike? Toda Juda je šel drugam – k velikim duhovnikom, k tovarišem v grehu. Mar mu bodo oni dajali odvezo? In kaj je slišal? »Kaj nam mar, ti glej!« (Mt. 27, 3-5) Prazno upanje. In vemo, kako žalosten je bil konec tega ubogega moža – sodil si je sam.

Ta konec nam je dan v svarilo. Judova zgodba nas uči, kam vodi greh, če mu dovolimo, da se zakorenini v srcu, in kaj se zgodi, kadar se po padcu ne obrnemo k Jezusu, ampak bežimo od njega. Po grehu nas nikdar ne sme prevzeti obup. Kolikokrat se nam srebrniki pred grehom zdijo bleščeči, pajdaši nas spodbujajo: »Zagrabi!« Po grehu pa se nagrada zagabi, prijatelji izginejo in ostane le hladno: »Kaj nam mar, ti glej!«   Nikar! Delajmo, posebej v tem postu, za svojo večno srečo s strahom in trepetom. Vemo, kako nestanovitno je človeško srce: Lucifer je padel iz nebes, Adam iz raja in Juda celo v Kristusovi šoli. Kdo se ne bi bal?

Zato sklenimo: Kristjani bomo – v mišljenju, hotenju, dejanjih in življenju. In če se zgodi, da pademo, ne hodimo po Judovi poti obupa, temveč po poti zaupanja. Zatecimo se k Njemu, ki je naše grehe premagal na križu in ki vedno čaka izgubljenega sina. Zaključimo z globoko mislijo lani preminulega papeža Frančiška: »Bog se nikoli ne naveliča odpuščati; mi smo tisti, ki se prej naveličamo prositi odpuščanja.«