Na sliki: Jezus nosi križ

Po obsodbi je Pilat izročil Jezusa njegovim tožnikom, da ga križajo. Tedaj so ga vojaki zasramovali, mu nadeli križ in ga gnali proti Kalvariji. Ta križ ni bil majhen ali lahek – bil je dovolj velik in težak, da je lahko na njem visel človek. Iz tega lahko hitro spoznamo, kako neznosno breme je moral biti za Jezusa, ki je bil že ves izmučen od pretepanja, bičanja in trnjeve krone! Njegovo telo je bilo razmesarjeno, moči so mu pešale. Ni čudno, da je pod težo križa večkrat padel. Pa vendar je vedno znova vstal – tiho, potrpežljivo, pogumno.

Med potjo so ga ljudje zasramovali, zasmehovali, zaničevali. Nobenega usmiljenja. Naposled so vojaki prisilili Simona iz Cirene, da mu pomaga nositi križ. Toda ne iz dobrote, temveč iz krutosti – bali so se, da bi Jezus po poti umrl in ga ne bi mogli križati. Že to nam pove, kako strašno je bilo njegovo stanje.

Na tej poti je Jezus srečal tudi svojo Mater. Kakšno srečanje! Pogled, ki prebode srce. Sin v neizmernem trpljenju in Mati v neizrekljivi bolečini. Toda prav ta pogled je še globlje ranil njegovo že do smrti razbolelo srce.

Ob vsem tem pa se vprašajmo: ali ni Jezus, obložen s križem, tudi neizmerna tolažba za nas? Kdo izmed nas je brez križa? Nekje se družina komaj preživlja iz meseca v mesec, drugje bolezen pritiska človeka na trdo ležišče. Tu žena joka nad možem, tam mož nad ženo. Koliko staršev trpi zaradi otrok, ki jih je odnesel vrtinec sveta. Nesreča nas tepe, krivica nas boli, laž nas preganja. In vendar – ali ni dobro vedeti, da je šel pred nami po tej poti sam Kristus?

Ali nas ne tolaži misel, da smo s križem podobni svojemu Gospodu? In da je bil njegov križ težji od našega? Toda kako ga je nosil? V popolni pokorščini in neizmerni potrpežljivosti. Vedel je, da je to volja nebeškega Očeta. Nobene besede pritožbe ni iz njegovih ust, na njegovem obrazu ni nejevolje – le mir, krotkost in ljubezen.

Tudi mi smo poklicani, da svoj križ nosimo tako: brez godrnjanja, brez obupa, z zaupanjem v Boga. Trpljenje nas vrača k Bogu, nas prečiščuje in nas uči, kako minljivo je vse na svetu. Največje svetnike je Bog obiskoval z največjimi križi, da jih je kakor zlato v ognju prečistil.

Nazadnje si še enkrat predstavljajmo strašen sprevod do smrti izmučenega Jezusa, ki nosi svoj križ po ozkih ulicah Jeruzalema. Potem pa si predstavljajmo v duhu še drugi sprevod, ki se pomika vse od tistega časa skozi vsa stoletja do danes. Za zmagoslavnim Kristusom so s križen na rami že dospeli do cilja njegovi apostoli, mučenci, nešteti svetniki, nepregledna množica vdanih kristjanov, ljudi, kakršni smo mi, vseh starosti, obeh spolov, vseh narodov. Med njimi so tudi tisti, ki smo jih poznali, morda naši najbližji! Uvrstimo se tudi mi v ta sprevod. Hodimo za Kristusom, nosimo svoj križ pokorno in zvesto.

Res je, pot križa je trda. Toda če križ nosimo s Kristusom, mu ga darujemo, njemu posvečujemo, že tukaj na zemlji zasije luč tolažbe. Na koncu te poti pa nas čaka večna luč, večni mir in neizmerna radost.