Danes je v naši župniji velik in milosten dan – dan prvega svetega obhajila. Otroci so prvič pristopili k oltarju in prejeli Jezusa v evharistiji. Kar se zdi na zunaj preprosto dejanje, je v resnici ena največjih skrivnosti naše vere: sam Kristus prihaja v človeško srce.

Cerkev nas uči, da sveto obhajilo ni simbol, temveč resnična navzočnost Jezusa Kristusa. Pod podobo kruha prejemamo njega, ki je rekel: »Jaz sem kruh življenja« (Jn 6,35). Sveti Avguštin je to skrivnost izrazil z močnimi besedami: »Postanite to, kar prejemate – Kristusovo telo.« Ko prejmemo Jezusa, nas on preoblikuje, da postajamo vedno bolj podobni njemu.

Kako velika je ta milost, so globoko razumeli svetniki. Sveti Janez Marija Vianney je govoril: »Če bi človek zares razumel, kaj je sveta maša, bi umrl od ljubezni.« V evharistiji se namreč ne srečamo le s spominom na Jezusa, ampak z njim samim, živim in navzočim.

To resnico lepo osvetljuje ganljiva zgodba iz življenja svetega Dominika Savia. Ko je kot deček prejel prvo sveto obhajilo, je ves prevzet v svoj zvezek zapisal štiri preproste sklepe: “Pogosto se bom spovedoval, pogosto bom prejemal sveto obhajilo, posvečeval bom nedelje in praznike ter raje umrl, kakor storil smrtni greh.” Ta otrok je razumel, da je prejem Jezusa začetek novega življenja. Njegova zvestoba je bila tako globoka, da je že kot mlad fant dosegel svetost.

Podobno preprosto, a globoko modrost najdemo tudi v znani zgodbi iz Fatime. Ko je mala Lucija dos Santos, kasnejša vidkinja Marije, šla k prvemu svetemu obhajilu, ji je mama naročila: »Ko boš prejela Jezusa, ga prosi, naj iz tebe naredi svetnico.« Kako preprosta prošnja – in kako velika! To je pravzaprav najlepša želja, ki jo lahko človek položi pred Jezusa: da nas spremeni, očisti in naredi svete.

Evharistija nas namreč hrani in krepi. Sveti Tomaž Akvinski pravi: »To je zakrament ljubezni, znamenje edinosti, vez popolnosti.« Kdor prejema Jezusa, ne more ostati enak – njegovo srce se počasi spreminja, postaja bolj odprto za Boga in bližnjega.

Zato je prvo sveto obhajilo šele začetek. Ne gre za en sam lep dan, ampak za povabilo k rednemu srečevanju z Jezusom. Kako žalostno bi bilo, če bi Jezus prvič prišel v srce, potem pa ostal pozabljen! Sveti Pij iz Pietrelcine nas spodbuja: »Bolje je živeti brez sonca kot brez svete maše.«

Ob tem prazniku se zato vprašajmo tudi odrasli: kako mi pristopamo k obhajilu? Ali verujemo, da prejemamo živega Boga? Ali prihajamo k njemu pripravljeni, s čistim srcem?

Dragi prvoobhajanci, danes Jezus prihaja k vam kot vaš najboljši prijatelj. Odprite mu svoja srca in ga prosite, naj iz vas naredi svetnike. Mi vsi pa prosimo, da bi ga znali vedno prejemati pripravljeni, z vero, spoštovanjem in ljubeznijo.