Na sliki: Sveti Janez Krizostom
Evangelija pretekle in današnje nedelje nam govorita o resničnosti, o kateri današnji človek nerad razmišlja – o večnosti. Prav zato se danes za kratek čas ustavimo ob njej.
Sveti Janez Krizostom, eden največjih krščanskih pridigarjev, je nekoč povedal naslednjo zgodbo: »Vstopite z menoj v šolsko učilnico, v kateri je mnogo majhnih dečkov. Učitelja ni v razredu, nekam so ga odpoklicali. Opazujte, če morete, neopaženi skozi špranjo. Kaj počnejo otroci? Glasno govorijo, se smejejo, vpijejo – in to je še najmanj. Skačejo po klopeh, se prerivajo, lasajo in valjajo po tleh. Po zraku letijo knjige, zvezki in pisala. Ali jih starši tako učijo? Nikakor ne! Toda učitelja ni v razredu. Kar naenkrat pa nastane popolna tišina. Nekateri imajo roke mirno na klopi, drugi se delajo, kakor da že ves čas pišejo, tretji gledajo v knjige. Kaj se je zgodilo? Učitelj je stopil v razred – z resnim obrazom in strogostjo, zapisano na njegovem čelu.«
Nato sveti Janez Krizostom doda: »Takšna šola razbrzdanih kristjanov smo pogosto tudi mi. Kaj vse počnemo v svoji lahkomiselnosti, objestnosti in svojih slabih nagnjenjih! Kakšen grešni hrup in trušč povzročamo na zemlji! Ali nas mar vera tako uči? Nikakor ne! Toda učitelja največkrat ni med nami.«
Kdo je ta učitelj? To je misel na večnost.
Kako drugače bi živeli, če bi se večkrat spomnili, da je naše življenje kratko in da bomo nekoč stopili pred Božjo sodbo.
Ena izmed temeljnih verskih resnic je, da je človeška duša neumrljiva. Pred vsakim izmed nas je večnost. Toda kakšna večnost? Samo dve obstajata. Sveti Bernard pravi: »Ali se bomo s svetniki v nebesih večno veselili ali pa se bomo z brezbožniki v peklu večno pokorili. Oboje traja na veke.«
Kaj pomeni na veke? Nekoč so to razložili s preprosto prispodobo. Če bi majhna mravlja obšla ves svet in bi naredila le en korak vsakih tisoč let, ali bi bilo večnosti konec, ko bi dokončala svojo pot? Ne. Večnost bi se šele začela. Nikoli se ne konča.
Ali nas torej misel na večnost ne bo vzgajala za dobro življenje? Ali nas ne bo spodbujala, da se spravimo z Bogom? Da krotimo svoje strasti? Da se varujemo greha? Da si nabiramo zaklade, ki jih ne uničita ne molj ne rja?
Toda misel na večnost ni samo svarilo. Je tudi velika tolažba. Koliko ljudi danes nosi težke križe, bolezni, razočaranja in solze! Prav njim Kristus obljublja, da bo nekoč v večnosti »obrisal vsako solzo z njihovih oči«, tam ne bo več ne trpljenja ne bolečin. (Raz 21,4).
Ni naključje, da je spomin na večnost skozi stoletja napolnjeval puščave s samotarji, samostane z redovniki, cerkve z gorečimi verniki in svet napolnil s svetniki. Prav misel na večnost je bila eden največjih vzgojiteljev krščanskega življenja.
Zato sklenimo z besedami svetega Janeza Krizostoma, s katerim smo tudi začeli: »Večnost je izvrstna učiteljica naših dejanj in našega življenja.«
Vem, stroga je ta učiteljica in težka je ta snov, a postanimo njeni učenci, nagrada je večna!