V novembru nas cerkev posebej vabi, da poglobimo molitev za vse pokojne. Na praznik vseh svetih se tako z veseljem spominjamo in priporočamo vsem, ki so že dosegli nebeško slavo. Med njimi so tako vsi slavni svetniki in svetnice, katere dnevno proslavljamo v bogoslužjih, kot tudi tisti, ki jih cerkev ni uradno prepoznala in razglasila za svete. Med njimi so tako zagotovo tudi naši bližnji, ljudje, ki smo jih poznali in so si s svojimi prizadevanji že prislužili nebesa.

Takoj naslednji dan pa nas cerkev posebej spodbudi, da svoje molitve darujemo posebno za vse duše, ki se še prečiščujejo v vicah. Same si namreč v tem stanju ne morejo več pomagati, zato lahko računajo le na našo pomoč.

O pomenu molitve za vse duše v vicah na slikovit način priča tudi kronika iz reda manjših bratov:

V Parizu je v frančiškanskem samostanu umrl mlad redovnik, ki so mu zaradi njegovega zglednega življenja nadeli ime: Angelicus-angelski. Eden sobratov, ki ga je vezalo s pokojnim globoko prijateljstvo, je bil profesor bogoslovja in ker ga je dobro poznal, je opustil darovati zanj predpisane tri sv. maše. Bil je namreč prepričan, da je pokojni že v nebeški slavi. Nekaj dni kasneje se navsezgodaj sprehaja po vrtu.

Kar se naenkrat pojavi pred njim pokojni prijatelj in sobrat Angelik in ga očitajoče  prosi sočutja in usmiljenja.

»Kako, ti potrebuješ moje pomoči?« »Da, trpim v vicah in čakam, da opraviš zame trikrat sveto daritev.« »Seveda jo bom z vso ljubeznijo; toda menil sem, da ne potrebuješ več naših molitev in prošenj, zakaj bil si najboljši med nami, zjutraj prvi na koru, ubogljiv do zadnjega, najbolj goreč v izpolnjevanju vodila. Vsi smo te občudovali in te hiteli posnemat.«

»Kljub učenosti ne razumeš, kaj je to: biti čist pred Bogom,« je bil odgovor in nato je  izginil, kakor izzveni glas in izgine vonj.

Naj nas pravkar prebrana zgodba spodbudi h goreči molitvi za vse pokojne in h globokemu osebnemu spreobrnjenju in spraševanju vesti.

Pred dnevi smo obhajali tudi god vsem ljubega svetega papeža Janeza Pavla II.. Prav z njegovimi besedami, ki lepo povzamejo pravkar prebrano, lahko zaključimo tole razmišljanje: »Spodbujam katoličane, naj goreče molijo za vse umrle, za svoje družinske člane in za vse naše pokojne brate in sestre, da bi dosegli odpuščanje kazni za svoje grehe in bi slišali Gospodov klic: »Pridi, o moja draga duša k večnemu počitku v naročje moje dobrote, tam ti je pripravljena večna nagrada«