Na sliki: blažena Pierina Morosini

Svetniki niso zgolj kipi, postavljeni v cerkvenih nišah, temveč so ljudje iz krvi in mesa, ki niso podlegli skušnjavi, da bi svoje krščanstvo živeli kot neko dolgočasno rutino in prav to jih dela izjemne.

Njihova gorečnost lahko hitro vname tudi naša srca in njihovi zgledi so nam lahko odlični smerokazi na naših življenjskih poteh. Tako me s svojih izjemnim zgledom v zadnjih dneh nagovarja blažena Pierina Morosini, katere zgodbo bi rad delil z vami.

Rodila se je leta 1931 na kmetiji v italijanski vasici blizu Bergama. Bila je najstarejša izmed devetih otrok revnih staršev. Že v zgodnjem otroštvu je rada pomagala materi pri vseh gospodinjskih opravilih. Zaradi pomankanja se je morala odreči študiju za učiteljico. Prav tako se je morala odreči vstopu v samostan, kljub temu, da je čutila poklic in si je to neizmerno želela. Tako se je kmalu po osnovni šoli zaposlila kot tekstilna delavka v tovarni bombaža in s svojo plačo podpirala družino.

Svojo rojstno vas je zapustila le enkrat, ko je poromala v Rim, na beatifikacijo Marije Goretti. Ta ji je od tega trenutka postala vzor, ki ga je želela posnemati. Njena globoko vera se je tako še bolj vnela. Zapisala je: »Moja ljubezen je križani Bog; moja moč je sveto obhajilo; moja najljubša ura je maša; moja uniforma je biti nič; moj cilj so nebesa.«

Vedno, tudi kadar je morala vstati ob štirih zjutraj, je našla čas, da si je vzela »košček« maše in zlasti obhajilo, ki jo bo spremljalo ves dan. Molila je na poti, molila, ko je šivala, molila, ko ji je uspelo za nekaj minut pobegniti v cerkev.

Zelo dejavna je bila na različnih področjih v domači župniji. Določila si je življenjsko pravilo, predvsem pa si je začrtala nekaj preprostih sklepov za vsak dan, ki so lahko spodbuda tudi za nas vse:

1. Prizadevala si bom ohraniti mir v družini.
2. Ko me bo premagala utrujenost, bom ostala vedra.
3. Do matere bom gojila največje spoštovanje, ubogala jo bom in ji ne bom grdo odgovarjala.
4. Ne bom se prepuščala požrešnosti.
5. Čez dan se bom zadrževala v Božji navzočnosti, opravljala duhovna obhajila in izgovarjala slavilne vzklike.
6. Ne bom se ukvarjala s stvarmi drugih.
7. Nikoli ne bom spregovorila niti besede v lastno hvalo, vedno si bom prizadevala, da bom skrita pred očmi ljudi.
8. aprila 1957, ko se je vračala iz službe, jo je na samotni poti, v kostanjevem gozdičku napadel mladenič ter ji med poskusom posilstva, ko se je branila, s kamnom razbil lobanjo. Brez zavesti in z rano na glavi jo je na tleh našel njen brat. Odpeljali so jo v bolnišnico, kjer je umrla, stara komaj 26 let. Papež Janez Pavel II. jo je leta 1987 razglasil za blaženo.

Naj nam mlada mučenka izprosi gorečo in dejavno vero, ki nikoli ne bo podlegla povprečju ali dolgočasju rutine.