Kako veličasten dan je bil pretekli četrtek za sveto mater Cerkev. Vse oči so bile uprte v Rim. Novi papež, naslednik svetega Petra, je prevzel ime Leon XIV.
Njegov prvi nagovor z balkona bazilike svetega Petra nam še vedno odzvanja v srcih. Osebno me je zelo nagovorilo njegovo povabilo k molitvi zdravamarije. Zdi se, da je s tem na jasen način svoj pontifikat že od prvega trenutka zaupal Brezmadežni. Kako čudovito je bilo, da je v mesecu maju, ki je posvečen Mariji, ves svet na pobudo papeža molil k njej. Marija pa nikoli ne razočara in molitev k njej nikoli ne ostane preslišana.
Zanimivo je tudi, in to je papež v svojem govoru omenil, da je ravno na dan njegove izvolitve, italijanska Cerkev praznovala tudi praznik Gospe Pompejske. Gospa Pompejska pa je znana kot Gospa rožnega venca in uradna molitev k njej vsebuje tudi neposredno prošnjo za blagoslov svetega očeta in za obnovitev zmag rožnega venca. Tako se že na prvi pogled vidi Božjo roko na delu.
Novi papež je med svojo prvo mašo s kardinali v Sikstinski kapeli dejal: »Poklicali ste me, da nosim ta križ in da sem blagoslovljen s tem poslanstvom. Vem, da se lahko zanesem na vsakega med vami, da boste hodili z mano, medtem ko začnemo kot Cerkev, kot skupnost Jezusovih prijateljev in kot verniki oznanjati dobro novico, oznanjati evangelij.«
V teh trenutkih, ko se v nas mešajo različni občutki, ne pozabimo na bistveno – vztrajno molitev za novega papeža in vesoljno Cerkev.
Novi papež ne bo namreč zgolj sedel na prestižni prestol, ampak bo predvsem in najprej objel svoj križ. Ni zmagovalec, ampak najprej žrtveno jagnje, izbrano za vodenje utrujenega sveta.
Ta mož bo nosil vso težo Petrove službe. Utrudil se bo. Tiho bo trpel. Postaral se bo – morda prehitro. Ne bo se upokojil v udobju. Umrl bo v nesebični in predani službi Cerkvi.
Njegovega bremena mnogi ne bodo cenili ali opazili, a njegova duša ga bo zagotovo čutila iz dneva v dan.
Novi papež tako zagotovo ne stopa v slavo – stopa v žrtvovanje in nesebično služenje, po zgledu našega Gospoda Jezusa Kristusa.
In prav tu pridemo v poštev tudi mi. Vzemimo v roke svoje rožne vence in ga v molitvi podprimo in priporočimo Nebeški materi, naj vztrajno bdi nad njim in nad celotno vesoljno Cerkvijo.