Bil je ravno konec pogrebne maše papeža Frančiška, množica ljudi je počasi zapuščala trg svetega Petra. Maše smo se udeležili tudi nekateri mladi iz Dornberka. Pod mogočnimi stebri, ki obkrožajo trg, smo iskali senco pred žgočim rimskim soncem in čakali, da se nam pridruži župnik, ki je pri pogrebu somaševal. Ko smo se končno našli, nas je duhovnik presenetil z novico iz drugega konca sveta: »Danilo Lisjak, naš misijonar, se je smrtno ponesrečil v Afriki.«

Zavladala je tišina, ki se je prelevila v spontano molitev.

Misli so mi bežale k enemu izmed zadnjih pogovorov, ki sem jih imel z gospodom Danilom. Zvedel je, da redno pišem o svetnikih v župnijska oznanila. Z mano je na slikovit način podelil tudi svojo ljubezen do svetnikov, ki mi bo za vedno ostala v spominu. Dejal je nekako takole: »Ko stopimo v cerkev, kaj je tisto najsvetejše, najlepše v njej? Tabernakelj seveda! Kaj pa je najlepše in najsvetejše v Cerkvi kot občestvu? Svetniki! Svetniki so pravi okras Cerkve!«

V tistem tednu sem pisal ravno o sveti Tereziji deteta Jezusa, to ga je navdajalo z veseljem, saj mu je bila ona še posebej blizu, omenil mi je, da njene spise bere celo v originalu, francoščini.

Svetnica je znana predvsem po svoji »mali poti« svetosti, ki ostaja dragoceno vodilo za vse čase in rodove. Govori predvsem o tem, da je mogoče doseči največjo popolnost – svetost že z življenjem, prežetim z ljubeznijo.

Brez izrednih del spokornosti, milosti ali velikih del. Terezija oznanja svetost, ki jo lahko dosežemo vsi ljudje, vsak v svojem življenju in poklicu. Kot svetnico so jo mnogi vzljubili prav zaradi njene preprostosti in iskrivosti. Ena izmed njenih domislic, ki je lahko uporabna tudi za nas, se glasi: »Našla sem način, kako priti v nebesa po ravni, kratki poti, po čisto novi, mali poti. V velikih hišah se do višjih nadstropij lahko povzpnemo z dvigalom. Dvigalo pa, ki nas bo dvignilo do nebes, so Jezusove roke!«

Dragi gospod Danilo, o svojih mogočnih delih se niste nikoli hvalili, bili ste vedno tako preprosti in dostopni, marsikdo, ki vas je srečal v domači vasi ni niti slutil, koliko dobrega so storile vaše roke in kaj vse videle vaše oči. Seveda, zgledovali ste se po mali Tereziji in vse, še tako majhne stvari, delali z obilico ljubezni. Ljubezen pa je kot zrno, vsejano v zemljo, ki kmalu zraste v ogromno drevo in tudi vaša mala dejanja ljubezni so prerasla v velika, ki so spremenila življenja tisočim! Vse ste izročali  v Jezusove roke, ki so vas, kakor dvigalo, prehitro, skoraj ljubosumno, dvignile k sebi.

V zaupanju v usmiljenega Gospoda in v molitvi za vas se tolažimo, da ste že tam v najsvetejšem in najlepšem, kjer še bolj zavzeto delate in prosite za svoje Afričane, pa tudi za nas, vaše hvaležne sokrajane.