Pred dnevi je Cerkev obhajala god svetega papeža Pavla VI.. V zgodovino se je vpisal kot papež, ki je dokončal  2. vatikanski koncil. Veliko prahu pa je dvignila, in ga še danes, tudi njegova enciklika »Humanae Vitae«, o urejanju rojstev in odgovornem starševstvu.

Sveti papež je v tem dokumentu jasno obsodil uporabo kontracepcijskih sredstev, umetne prekinitve nosečnosti in neposredno povzročitev sterilizacije. Ravno v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, po izumitvi kontracepcijske tabletke, je svet zmotno mislil, da bo Cerkev omilila svojo prepoved kontracepcije, zato je to pogumno stališče pristalo na svet kot atomska bomba in v trenutku je ta enciklika postala ena najbolj nasprotovanih v zgodovini Cerkve. Še med verniki jo danes, žal, večina zavrača ali preprosto ignorira. Do tega pa je na žalost prišlo prav zaradi »zakrknjenih src mnogih«.

Papež Pavel VI. je v »Humanae Vitae« podal tri prerokbe, ki se že danes uresničujejo. Prerokoval je, da bo “splošna uporaba kontracepcije zagotovo vodila v zakonsko nezvestobo in postopno oslabitev moralne discipline”. Ni dvoma, da se je v zadnjih 50 letih povečalo število ločitev, zunajzakonskih rojstev, spolno prenosljivih bolezni in splavov.

Druga papeževa napoved je bila izguba spoštovanja do žensk. Ironično je, da so tako imenovane reproduktivne pravice pozdravljane kot blagoslov za ženske, medtem ko se realnost vidi v porastu izkoriščanja, zapuščanja in osiromašenja žensk.

Kot je navedeno v dokumentu »Humanae Vitae«: »Bati se je treba, da bi moški, ki bi se navadili na uporabo sredstev proti spočetju, ne izgubili spoštovanja do žen in se ne bi več brigali za njihovo psihološko in telesno ravnovesje ter jih končno ne bi začeli gledati le kot sredstvo svojega samoljubnega uživanja in jih ne imeli več kot svojih soprog, katerim so dolžni spoštovanje in ljubezen.«

Zloraba moči s strani oblasti je bila tretja napoved papeža Pavla VI. »Kdo bo preprečil javnim oblastem, da bi dajale prednost oblikam preprečevanja nosečnosti, za katere menijo, da so najučinkovitejše kontracepcijske metode, in da bi jih morale uporabljati vse osebe, kadar koli se jim zdi to potrebno?«

Ni potrebno biti strokovnjak, da opazimo, kako se svetnikove napovedi v sodobni družbi razvitega sveta uresničujejo.

V dokumentu pa papež zakoncem ponuja tudi rešitev, ko razglaša stališče Cerkve, ki odobrava naravne metode uravnavanja rojstev, kjer žena sledi naravni cikličnosti plodnih in neplodnih obdobij in v skladu z njimi odgovorno načrtuje družino.

Znanstvenike v dokumentu celo poziva, naj si »prizadevajo ustvariti dovolj zanesljivo podlago za uravnavanje rojstev po upoštevanju naravnih ciklov pri ženi.« Mnogi so tako že pred petdesetimi leti sprejeli ta izziv in razvili učinkovite sodobne metode naravnega načrtovanja družine, ki parom pomagajo preprečiti nosečnost iz upravičenih razlogov in hkrati zagotavljajo podlago za moralne metode zdravljenja neplodnosti. Tako je postalo jasno, da, kot je izjavil papež Pavel VI., »ni protislovja med božjimi zakoni za posredovanje življenja in med tem, kar je v prid pristni zakonski ljubezni.«

Vse zakonce pa svetnik ob koncu dokumenta očetovsko spodbuja: »Naj s stanovitno molitvijo prosijo božjo pomoč ter naj črpajo moči in ljubezni zlasti v neusahljivem vrelcu Evharistije. In če jih kdaj greh premaga, naj ne izgube poguma, temveč naj se ponižno in vztrajno zatekajo k božjemu usmiljenju, ki ga obilno podeljuje zakrament sv. pokore. Tako bodo mogli uresničiti polnost zakonskega življenja.”